Te dni, ko so se naši hokejisti na Poljskem borili za uvrstitev v elitno skupino svetovnega hokeja, mineva 50 let, kar je bil pri nas v kultni Hali Tivoli v Ljubljani do takrat največji povojni športni dogodek v nekdanji Jugoslaviji, svetovno prvenstvo skupine A v hokeju na ledu. Zanimivo, da je bilo takrat v Zagrebu prvenstvo skupine B, tam so igrali tudi naši, skoraj stoodstotno Slovenci, vendar z grbom Jugoslavije na prsih, na Jesenicah pa skupina C.
Očetje, sinovi in bratje
Slovenski hokej je bil, kot vemo, od nekdaj doma na Jesenicah in v Ljubljani, od tam prihajajo skoraj vsi hokejisti, kar smo jih imeli, ali pa so pod Mežaklo ali v Tivoliju začeli svoje prve hokejske korake (četudi poznamo izjeme, sijajni Jan Muršak, Štajerec iz Pesnice pri Mariboru je ena). Pogosto se naša hokejska tradicija prenaša iz roda v rod, nešteto imamo očetov in sinov, ki so bili vrhunski hokejisti, prav tako bratov, nekateri so igrali skupaj tudi v reprezentanci, nekoč jugoslovanski, najbolj znana brata v njej sta bila Hitijeva, Rudi in Gorazd, pozneje slovenski, zadnja dva sta Marcel in David Rodman. V Zagrebu je pred 50 leti igral tudi branilec Ivo Jan - Lundi, danes je pomočnik selektorja reprezentance njegov sin Ivo Jan mlajši, nekoč sijajen napadalec, eden najboljših, kar jih je bilo na sončni strani Alp. Toda to še ni vse: le leto prej, 1965., na svetovnem prvenstvu skupine B na Finskem, je reprezentančno kariero sklenil Miha Zupančič, oče današnjega selektorja Nika Zupančiča, nekoč prav tako sijajnega napadalca. Jeseničan Ivo in Ljubljančan Nik sta skupaj igrala pri Olimpiji in tudi v reprezentanci – od takrat sta tudi zasebno velika prijatelja. Zdaj sta torej sinova skupaj za bando, na Finskem pa sta bila očeta v dresu reprezentance Juge skupaj na ledu. Tako je to v (slovenskem) hokeju.
Ljubljana oziroma Jugoslavija ni tako zlahka dobila organizacije prvenstva skupine A. Jugoslovanski predstavnik na zasedanju Mednarodne zveze hokeja na ledu (Ligue Internationale de Hockey sur Glace – LIGH) Marjan Luxa, ki je s svojim vplivom in lobiranjem imel veliko zaslug za pridobitev prvenstva, je pozneje povedal, da so bili odločilni glasovi predstavnikov Češkoslovaške, Italije in Japonske. Jugoslovani so v obrazložitvi kandidature navedli, da so že 30 let člani Mednarodne hokejske zveze, da stalno sodelujejo na vseh njenih tekmovanjih in da postaja hokej pri nas vse bolj priljubljen. Dodati velja, da so hokejska prvenstva vse do leta 1967 v vseh skupinah potekala v eni državi. Šele leta 1969 so jih za skupine A, B in C prvič pripravili v ločenih državah, Ljubljana je takrat gostila skupino B.
Avto za gledalce
Svetovno prvenstvo leta 1966 je bilo zgodovinsko po marsičem, ne samo zaradi hokeja in svetovnega prvenstva. Pred Halo so razstavili osebni avtomobil škoda, ki je bil namenjen srečnemu izžrebancu. Kajpak so gledalci tudi zaradi avta, ne samo zaradi reprezentance Sovjetske zveze, ki je premočno zmagala na prvenstvu, drli v dvorano pod Šišenskim hribom, na odločilni tekmi z Češkoslovaško jih je bilo okrog 12.000, menda je to še vedno absolutni rekord obiska dvorane v Tivoliju.
Prvenstvo v Ljubljani se je začelo s posebno komponirano himno Mednarodne hokejske zveze, ki jo je posebej za to priložnost pripravil skladatelj Bojan Adamič, in končalo z zaključnim banketom, ta je potekal na Gospodarskem razstavišču. Predvsem Rusi so krepko zalili naslov svetovnih prvakov. »Takrat sem jih prvič videl brez čelad in kar veliko jih je imelo modrice. Pokal za naslov svetovnih prvakov so postavili na mizo in vanj začeli točiti ves alkohol, ki je bil dostopen na banketu. Vino, likerje in vso žgano pijačo so zlili v pokal, ki so si ga nato podajali in pili iz njega. Že po petih minutah so bili vsi pijani,« se spominja Miklavž Sever, dolgoletni direktor Hale Tivoli in leta 1966 najmlajši član organizacijskega komiteja svetovnega prvenstva, katerega predsednik je bil Leopold Krese, tedaj tudi predsednik Hokejske zveze Jugoslavije.
V želji, da bi številnim tujim obiskovalcem, ki jih je v Ljubljano marca 1966 privabilo svetovno hokejsko prvenstvo v Hali Tivoli, čim bolje predstavili in približali slovenske šege in običaje, je kot del spremljevalnega programa športnega spektakla na ledu v mestu potekala prva Kmečka ohcet. Ob švedskem paru si je pred 50 leti v poročni dvorani ljubljanskega magistrata večno zvestobo obljubil tudi slovenski. Fani Kozinc in Janez Potočnik, nekdanji odlični košarkar Olimpije, Drol imenovani, pozneje uspešen bančnik, sta 8. marca 1966 na Mestnem trgu tako pozdravila večtisočglavo množico, ki jo je Kmečka ohcet privabila na mestne ulice. Na te se je tedaj zgrnilo okrog 60.000 ljudi, oddajo o ohceti v narodnih nošah pa je posnela celo slovita britanska BBC.
| Cvetje ob spomenik OF položila tudi nemška veleposlanica Zidano in leseno stavbo v alpskem slogu na Cesti 27. aprila 51 so že davno poimenovali Vidmarjeva vila – po mogočni in ugledni ljubljanski družini, ki je nekoč živela v njej, tudi Josip Vidmar ml., pozneje med ustanovitelji OF. Vidmarjevo vilo, ki je desetletja propadala, sta pred nekaj leti od množice dedičev kupila zakonca Gorazd in Lara Jančar. Po vseh zahtevah spomeniškega varstva sta jo obnovila. Najprej sta jo oddajala, v njej so imeli diplomatsko rezidenco Egipčani. Leta 2013 se je v hišo kot svojo rezidenco vselila nova najemnica, nemška veleposlanica Anna Elisabetha Prinz. Sredi lanskega leta je vilo kljub predkupni pravici Mestne občine Ljubljana (MOL) kupilo nemško zunanje ministrstvo. Pred nekaj dnevi, 27. aprila, na dan, ko je bila v njej ustanovljena OF (Osvobodilna fronta) in ga praznujemo kot dan upora proti okupatorju, je bila pred njo slovesnost ob 75-letnici tega dogodka, kot ve povedati hčerka Josipa Vidmarja, Živa Vidmar, po mnogih desetletjih. Pred spomenik, ki je delo Jožeta Plečnika, so vence položili predsednik Borut Pahor, župan Zoran Janković, pa kajpak Tit Turnšek, predsednik Zveze borcev, predstavniki strank SD z ministrico Anjo Kopač Mrak na čelu ter ZL. Cvetje so položili tudi najvišji predstavniki držav, ki so bile z našim NOB v zavezništvu proti fašističnim in nacističnim silam osi, med njimi veleposlanik ZDA in veleposlanica Velike Britanije. Cvetje je ob spomenik položila tudi nemška ambasadorka pri nas Anna Elisabeth Prinz, ki se ji zdi pomembno tudi tako ohranjati spomin na upor. Zanimivo, da je pokončni del, vzidan v ograjo hiše, v zasebni lasti države Nemčije, mesto Ljubljana pa je lastnik tistega dela spomenika, ki sega na pločnik. Eni in drugi so se zavezali, da bodo skrbeli zanj, kar počno vzorno in kar se do pred par leti ni dogajalo. Spomenik je državnega pomena, simbolizira slovenstvo in je zaščiten v sklopu arhitekturne dediščine Jožeta Plečnika. |
