NAJVEČJA MEDALJA JE HČERKA

Še Chuck Norris se je zaradi Urške raje ognil Londonu

Objavljeno 31. julij 2020 08.27 | Posodobljeno 31. julij 2020 08.27 | Piše: Miha Šimnovec

Žolnirjeva, zdaj tudi Jugovarjeva, pred natanko osmimi leti zlata na OI Po koncu blesteče športne poti odprla novo poglavje v življenju, družinsko

Zdaj uživa v družinski sreči z možem Matejem Jugovarjem in hčerkico Nolo. FOTO: Osebni arhiv U. Ž. J.
Angleški policisti so na današnji dan pred natanko osmimi leti vztrajno klicali starše Urške Žolnir, naj jo vendarle pridejo iskat v London, ker se že ves dan pretepa in je nihče ne more ustaviti. Še celo znameniti Chuck Norris se je tedaj raje v velikem loku izognil britanski prestolnici, da ne bi po naključju prekrižal poti neustrašni borki iz Slovenije.

To sta bili le dve od mnogih šal, ki so v hipu zakrožile po deželi na sončni strani Alp, potem ko je judoistka s Pernovega pri Žalcu na olimpijskih igrah v Londonu prepričljivo ugnala vse tekmice in se v šampionskem slogu ovenčala z zlato lovoriko v kategoriji do 63 kilogramov.

»Večkrat sem slišala tudi tisto, da so od nekdaj močne Slovenke slovele, a močnejše od Urške bilo ni nobene,« je Žolnirjeva, zdaj tudi s priimkom Jugovar, zavrtela kolo časa za osem let nazaj in podoživela svoj največji uspeh na sijajni športni poti. »Bilo je zares lepo in nepozabno, toda po zadnjem dvoboju sem si rekla le: 'Samo da je tega enkrat konec.'«

Kot je pristavila, se ji je tisti dan od srca odvalila velikanska skala. »Celotna pot je bila izjemno naporna; tako telesno kot tudi psihično. Ker sem imela prej dosti poškodb, sva si s trenerjem Marjanom Fabjanom v pripravah za OI za prvi cilj zastavila, da pridem nepoškodovana v London. To mi je tudi uspelo, zaradi česar sem na igre odpotovala zelo samozavestna,« je razkrila enega od ključev do imenitnega podviga.

Na OI se ni prišla smejat

Pri zasledovanju svojega cilja je bila bolj ali manj ves čas stoodstotno osredotočena na svoje naloge, pri njihovem uresničevanju pa je na slehernem koraku pozorno pazila, da ne bi naredila kaj narobe. O tem, kako zelo je bila zbrana, govori tudi anekdota iz olimpijske vasi, v kateri ji je reprezentančni zdravnik enkrat rekel, naj se vendar malo nasmeje. Pa mu je zabrusila, da se v London ni prišla smejat! Kot pravi, na tako pomembnem tekmovanju, za katero se je zavzeto pripravljala dolga štiri leta, z ničimer ni želela trošiti svoje energije – niti s smehom.

Večletno garanje jo je sicer povsem iztrošilo in potrebovala je kar nekaj časa, da si je vsaj za silo odpočila. »Po vrnitvi sem imela ogromno obveznosti – tudi do medijev in pokroviteljev. Za nameček sem začela trenirati drugo ekipo pri našem klubu Z'dežele Sankaku in se trudila istočasno tudi sama vzdrževati vrhunsko pripravljenost. Število potovanj se je še povečalo, zaradi vsega skupaj je trpelo spanje. V povprečju sem spala le po pet ur na noč,« je zaupala in v isti sapi dodala, da ima vsaka medalja dejansko dve plati. Bilo je silno naporno, vendar na koncu – kot je ponovila – tudi izjemno lepo, pridobila je ogromno izkušenj in spoznala veliko novih ljudi ...

Poroka, rojstvo, diploma

Potem ko je leta 2015 uradno sklenila blestečo športno pot, je Urška odprla novo poglavje v svojem življenju. Na začetku leta 2018 se je poročila s srčnim izbrancem Matejem Jugovarjem, konec januarja lani sta se razveselila rojstva hčerkice Nole (ime je irsko, pomeni pa svetlobo), julija lani pa je še diplomirala na fakulteti DOBA v Mariboru in postala diplomantka marketinga.
»Zdaj sem nekako na drugem bregu, kot sem bila prej,« je pristavila v smehu in priznala, da se ji je po poroki in še zlasti po rojstvu Nole življenje zelo spremenilo. »Če je bilo prej, ko sem se ukvarjala z individualno športno panogo, vse usmerjeno vame in je bilo bolj ali manj ves čas le jaz, jaz in jaz, moram zdaj sebe dajati drugim,« je slovenska šampionka pojasnila velikansko razliko v svojem življenju.

Potem ko se ji je februarja letos iztekla porodniška, se je vrnila h klubu in judu. »Ravno sem začela delati ena na ena s poškodovano Klaro Apotekar, ko je izbruhnila epidemija novega koronavirusa, zaradi česar smo morali zapreti vrata telovadnice. A je bilo lepo po dveh letih spet obleči kimono, v katerem sem se počutila zelo v redu. Judoističnih gibov pač zlepa ne pozabiš, za posamezne akcije pa sem kljub tako dolgi odsotnosti s treningov proizvedla dovolj moči,« je razložila Urška, ki je postavila več mejnikov v judu.

Nepozabno poglavje je kajpak spisala tudi na olimpijskih igrah v Atenah, kjer si je 17. avgusta 2004 priborila bronasto kolajno. Kot prva Slovenka v tem borilnem športu. In to po tem, ko je kot rezervistka šele dva dni pred odhodom izvedela, da bo kljub vsemu odpotovala v Grčijo.

Zbiralka žlahtnih kovin
Urška Žolnir se je z zlatimi črkami vpisala v zgodovino slovenskega športa. Potem ko je v Atenah 2004 kot prva slovenska judoistka osvojila kolajno na olimpijskih igrah, je osem let pozneje postala še naša prva olimpijska prvakinja v tem japonskem borilnem športu. V svoji vitrini ima še dve (bronasti) odličji s svetovnih prvenstev (Kairo 2005 in Pariz 2011) ter štiri z evropskih prvenstev, zlato iz Tbilisija 2009, srebrno iz Beograda 2007 ter bronasti iz Lizbone 2008 in Istanbula 2011. Na turnirjih za svetovni pokal si je izbojevala kar 34 žlahtnih kovin.




Deli s prijatelji