TENISAČ

Po smrti deda Ludvika skoraj ne zlomi loparja

Objavljeno 18. november 2012 14.41 | Posodobljeno 18. november 2012 14.42 | Piše: Drago Perko
Starši so Blažu Kavčiču ves čas stali ob strani, sestra Maša pa je bila evropska in svetovna prvakinja v plesu.
Po zmagi v nemškemu Fürhu. Foto: osebni arhiv

LJUBLJANA – Če bi bil 25-letni Blaž Kavčič smučar in ne tenisač, ne bi bilo nič čudnega. Mama Bojana in oče Aleksander sta bila reprezentanta, priznano smučarsko ime pa je bil tudi ded Ludvik (leta 1956 je Toniju Sailerju posodil smuči za drugi tek na olimpijskih igrah v Cortini). »Po koncu kariere so starši veliko igrali tenis, vedno sem bil z njima, hitro sem se navdušil in namesto potičk začel vihteti lopar,« razloži Blaž, zakaj in kako je pristal v teniškem cirkusu, kjer danes zaseda 92. mesto na lestvici ATP. Bil je že na 68., a je zaradi težav s hrbtom dva meseca počival. Na turnirju v Španiji se je vrnil na igrišče, a bolečine so ostale.

Tenis, nogomet, smučanje

Starši so na sina ponosni, a v prvih letih ni bilo lahko. »Nenehno smo ga vozili na treninge, tudi po trikrat na dan. Bilo je naporno,« prizna mama Bojana. Ko je Blaž je naredil vozniški izpit, je bilo lažje. Mama se spomni, da se je loteval tudi drugih športov – smučanja in nogometa. »S smučanjem je bilo hitro konec, ko enkrat ni hotel vstati za trening.« Povsem drugačna zgodba je bila s tenisom. »Morali smo na turnir v Celje, ob sedmih bi šli na pot. Ob petih zjutraj je že bil pripravljen, a ne le za pot, ampak tudi za igranje. To je bil še en dokaz, da je rojen za tenis. Veliko srce ima, po značaju pa je precej podoben meni,« pove mati, ki ceni njegovo iskrenost in neposrednost, oče pa dodaja, »da je bil Blaž zelo dojemljiv, vedno je znal poslušati, na koncu pa se je odločil po svoje«.

Pri 11 letih se je vpisal v teniško šolo. Kmalu so opazili, da ima nekaj več, zato so ga priključili k starejšim skupinam. »Tenis je drag šport,« se strinja Blaž, ki je hvaležen mami in očetu, ker sta toliko vložila vanj. »Že letalske karte niso bile poceni, zveza ni bila sposobna, da bi kaj dala, kot mladinec pa sem moral na 15 do 20 turnirjev po svetu, tudi trener stane,« razloži Blaž. Da bi prihranil kakšen evro, ga je mama na trening na Kodeljevo vozila ob petih zjutraj. Dvorana za tenis je bila prosta: »Blaž je treniral, jaz pa sem na klopci malo zaspala.«

Uigrana ekipa

Ne le denar, najprej so mu starši dali ljubezen do športa. Na igrišču od njega vedno zahtevajo, da je vzor drugim, a doma nikoli ni bilo pritiskov, da nekaj mora. »Zelo smo povezani, o vsem smo se hitro pogovorili in našli rešitev, bili smo pravi tim.« Ko so skupaj, »nekajkrat na leto nam uspe«, hudomušno pripomni Blaž, se radi sprostijo na golfu. Športne gene je podedovala tudi Blaževa sestra Maša. Bila je evropska in svetovna prvakinja v stepu in jazz baletu, danes pa študira novinarstvo ter sinhronizira risanke.

Vztrajnosti mu nikoli ni manjkalo, iskrenost mu ni bila tuja, zelo pa je navezan na družino. Vseh ni več tu, rad se spomni dedka Ludvika, ki ima v Blaževi karieri posebno mesto. Ko so že vsi prenehali, je ded vztrajno podajal žogice, da je mali Blaž treniral. »Vedno je bil pripravljen pomagati, vedno je imel čas zame.«

Ko je bil še mlad, je lomil loparje v slogu Gorana Ivaniševića. Zgodilo se je, da je šel k vragu zadnji in takrat edini. Naslednji dan je bil brez loparja. Zadrego je hitro rešil ded, ki je vnuku kupil nov lopar. »Dedku sem moral obljubiti, da jih ne bom več lomil.« Prizna, da se je tega držal – le še nekaj jih je uničil. Če ga danes prime, da bi ga zalučal, se spomni na dedka, ki je umrl leta 1996. »Vsaka izguba me prizadene, tudi dedkova smrt me je,« ne skriva občutkov Blaž, ki v teniški karavani še ni rekel zadnje. Da bo le zdravja dovolj.

Najprej sotekmovalca, potem par

Bojana in Aleksander sta se spoznala pri petih letih, ko sta začela trenirati v smučarskem klubu Olimpija. »Njen oče je bil moj trener,« pravi Aleksander. Najprej sta bila dobra prijatelja, potem pa je preskočila iskrica. Bojana Dornik je nase še posebno opozorila v sezoni 1980/81. V Piancavallu je bila sedma v slalomu, dva tedna pozneje pa deveta v Bormiu, bila je tudi športnica Slovenije za leto 1981. Aleksander je bil obetaven smučar, a je kariero zaradi bolečin v hrbtenici prekinil v četrtem letniku gimnazije. Odločil se je za študij in končal strojno fakulteto.

 

Deli s prijatelji