Olimpijec po stopinjah Leona Štuklja
Visoki jubilej slavi belokranjski atlet, ki je leta 1948 nastopil na olimpijskih igrah v Londonu.
Odpri galerijo
Marko Račič, vse najboljše! Foto: Jože Suhadolnik
Več kot 20 let je minilo, preden smo spet dobili olimpijca stoletnika. Leta 1998 jih je 100 dopolnil Leon Štukelj, v soboto, 25. aprila, pa častitljivi jubilej slavi Marko Račič, ki je torej zdaj najstarejši slovenski olimpijec. Sledijo mu Janez Pavčič (smučarski tek, rojen 19. 10. 1928), Bine Rogelj (smučarski skoki, 20. 2. 1929), Ruža Vojsk (gimnastika, 30. 3. 1930), Štefan Robač (smučarski tek, 27. 7. 1931).
Belokranjec Račič je bil izvrsten atlet. Leta 1948 je nastopil na olimpijskih igrah v Londonu v teku na 400 metrov in se uvrstil v drugi krog. Danes živi v Ljubljani pri hčerki in je za svoja leta v izjemni kondiciji, zelo rad se odpravi na sprehod. Vsak dan prebira časopis Delo, spremlja atletske dosežke in rezultate. Do leta 2018 je imel vozniški izpit.
»Marko je res v dobrem stanju,« nam pove tudi Tomo Levovnik, Račičev zelo dobri prijatelj in ugledni športni delavec; s slavljencem sta med letoma 1986 in 2012 izdala šest knjig, v katerih je na enem mestu zbrana izjemna olimpijska športna zgodovina Slovencev.
Marko Račič se je rodil 25. aprila 1920 v Adlešičih pri Črnomlju in je po izobrazbi profesor športne vzgoje. Ker se je rodil na godovni dan sv. Marka, so mu dali to ime. Izjemno bogato športno pot je začel leta 1931 pri Sokolu na Viču v Ljubljani, z atletiko se je resno začel ukvarjati leta 1937. Na učiteljišču, ki ga je obiskoval, so imeli prepoved, da bi bili člani športnih klubov, lahko pa so bili člani Sokola, in pri njem je začel telovaditi.
Preizkusil se je tudi v atletiki, začel je s tekom na 100 metrov; ko se je ura ustavila pri 12 sekundah, so o tem poročale Sokolske novice in dober glas se je razširil, atleti so ga začeli snubiti v svoje vrste. Na 17. rojstni dan, 25. aprila 1937, je prvič uradno nastopil za Športno društvo Ilirija. Ker je bilo sokolom članstvo v športnih društvih prepovedano, se je znašel in nastopal pod priimkom Čičar.
Njegova pot je šla strmo navzgor. Že leta 1940 je nastopil na balkanskih igrah v Istanbulu in zasedel tretje mesto v teku na 200 m in prvo mesto v štafeti.
Leta 1945 je šel na študij v Beograd, k sodelovanju pa ga je povabil tedanji atletski selektor Artur Takač. Angažma v atletiki je spremljala zaposlitev v Jugoslovanski ljudski armadi, postal je inštruktor, hkrati pa tudi profesionalni športnik. Po vojni, leta 1945, je v teku na 200 metrov zmagal na državnem prvenstvu v Zagrebu. Štirikrat je bil državni prvak v tekih na 100, 200 in 400 m ter štafetah. Leta 1948 je nastopil na olimpijskih igrah v Londonu v teku na 400 m in štafeti 4 krat 400 m. Bogate izkušnje in znanje v športu je prenašal na številne rodove atletov, tudi kot uspešen zvezni trener jugoslovanske ženske reprezentance od leta 1960 do 1967 in trener na Švedskem, v Kuvajtu in Ljubljani.
V atletiki je bil zelo dejaven kot sodnik na številnih tekmovanjih in kot učitelj bodočih sodnikov. V atletskih organizacijah je opravljal številne pomembne in odgovorne naloge, od člana Izvršnega odbora Atletske zveze Slovenije (AZS), predsednika trenerske organizacije do predsednika sodniške organizacije. Neprecenljiv je njegov delež pri izidu atletskega almanaha ob 85-letnici organizirane atletike v Sloveniji. Pomembno je njegovo organizacijsko delo na področju velikih športnih prireditev, kjer je bil eden od veznih členov sredozemskih iger, univerzijade, balkanskih prvenstev, evropskega atletskega prvenstva, zimskih olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984 in številnih drugih.
Za delo v športu je leta 1967 prejel zlato plaketo jugoslovanske atletske zveze, leta 1981 tudi Bloudkovo nagrado, 2003. je postal častni član AZS. Leta 2008 je prejel priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja Šport in promocija olimpizma in leta 2009 Rožančevo nagrado Mestne občine Ljubljana. Čast mu je leta 1997 izkazala tudi Evropska atletska zveza, ki mu je kot prvemu v Sloveniji podelila zlato značko in diplomo.
V dresu Jugoslavije je zbral 15 nastopov. Foto: Osebni arhiv M. R.
Belokranjec Račič je bil izvrsten atlet. Leta 1948 je nastopil na olimpijskih igrah v Londonu v teku na 400 metrov in se uvrstil v drugi krog. Danes živi v Ljubljani pri hčerki in je za svoja leta v izjemni kondiciji, zelo rad se odpravi na sprehod. Vsak dan prebira časopis Delo, spremlja atletske dosežke in rezultate. Do leta 2018 je imel vozniški izpit.
Leon Štukelj se je rodil 12. novembra 1898 v Novem mestu, kjer se je tudi šolal (OŠ in gimnazija). Po prvi svetovni vojni je študiral pravo na univerzah na Dunaju, v Zagrebu in Ljubljani. Diplomiral je 1924., pripravništvo je opravil v Novem mestu, leta 1926 je opravil sodniški izpit, leto za tem je postal sodnik v Mariboru. Bil je izvrsten športnik, telovaditi pa je začel pri novomeškem Sokolu. V bogati in uspešni karieri je nastopil na sedmih velikih tekmovanjih, osvojil je 20 kolajn, kar osem zlatih. Dvakrat je bil olimpijski prvak (dvakrat v Parizu 1924). Imel bi še kako kolajno več, če bi Kraljevina Jugoslavija nastopila na igrah v Los Angelesu, a se tja zaradi gospodarske krize ni potovalo. Štukelj je umrl v 101. letu.
»Marko je res v dobrem stanju,« nam pove tudi Tomo Levovnik, Račičev zelo dobri prijatelj in ugledni športni delavec; s slavljencem sta med letoma 1986 in 2012 izdala šest knjig, v katerih je na enem mestu zbrana izjemna olimpijska športna zgodovina Slovencev.
Pod psevdonimom do zmage
Marko Račič se je rodil 25. aprila 1920 v Adlešičih pri Črnomlju in je po izobrazbi profesor športne vzgoje. Ker se je rodil na godovni dan sv. Marka, so mu dali to ime. Izjemno bogato športno pot je začel leta 1931 pri Sokolu na Viču v Ljubljani, z atletiko se je resno začel ukvarjati leta 1937. Na učiteljišču, ki ga je obiskoval, so imeli prepoved, da bi bili člani športnih klubov, lahko pa so bili člani Sokola, in pri njem je začel telovaditi.
100 let bo dopolnil v soboto, 25. aprila.
Preizkusil se je tudi v atletiki, začel je s tekom na 100 metrov; ko se je ura ustavila pri 12 sekundah, so o tem poročale Sokolske novice in dober glas se je razširil, atleti so ga začeli snubiti v svoje vrste. Na 17. rojstni dan, 25. aprila 1937, je prvič uradno nastopil za Športno društvo Ilirija. Ker je bilo sokolom članstvo v športnih društvih prepovedano, se je znašel in nastopal pod priimkom Čičar.
Istega dne, ko se je rodil Marko, sta v Ljubljani v hotelu Union in pod okriljem prestolonaslednika regenta Aleksandra potekala ustanovna občna zbora Športne zveze Ljubljana (Slovenija) in Jugoslovanskega olimpijskega pododbora Ljubljana. Za isti dan je bil sklican tudi občni zbor Nogometne zveze Ljubljana, ki pa so jo klubi ustanovili že 23. aprila 1920.
Njegova pot je šla strmo navzgor. Že leta 1940 je nastopil na balkanskih igrah v Istanbulu in zasedel tretje mesto v teku na 200 m in prvo mesto v štafeti.
Leta 1945 je šel na študij v Beograd, k sodelovanju pa ga je povabil tedanji atletski selektor Artur Takač. Angažma v atletiki je spremljala zaposlitev v Jugoslovanski ljudski armadi, postal je inštruktor, hkrati pa tudi profesionalni športnik. Po vojni, leta 1945, je v teku na 200 metrov zmagal na državnem prvenstvu v Zagrebu. Štirikrat je bil državni prvak v tekih na 100, 200 in 400 m ter štafetah. Leta 1948 je nastopil na olimpijskih igrah v Londonu v teku na 400 m in štafeti 4 krat 400 m. Bogate izkušnje in znanje v športu je prenašal na številne rodove atletov, tudi kot uspešen zvezni trener jugoslovanske ženske reprezentance od leta 1960 do 1967 in trener na Švedskem, v Kuvajtu in Ljubljani.
Funkcionar in organizator
V atletiki je bil zelo dejaven kot sodnik na številnih tekmovanjih in kot učitelj bodočih sodnikov. V atletskih organizacijah je opravljal številne pomembne in odgovorne naloge, od člana Izvršnega odbora Atletske zveze Slovenije (AZS), predsednika trenerske organizacije do predsednika sodniške organizacije. Neprecenljiv je njegov delež pri izidu atletskega almanaha ob 85-letnici organizirane atletike v Sloveniji. Pomembno je njegovo organizacijsko delo na področju velikih športnih prireditev, kjer je bil eden od veznih členov sredozemskih iger, univerzijade, balkanskih prvenstev, evropskega atletskega prvenstva, zimskih olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984 in številnih drugih.
Na olimpijskih igrah v Londonu 2012, kamor ga je povabil Olimpijski komite Slovenije, je po 64 letih spet srečal nekdanjega tekmeca, Britanca Williama Robertsa, še starejšega od njega, ki je bil že leta 1936 na igrah v Berlinu (imenovanih tudi Hitlerjeve) četrti na 400 metrov.
Za delo v športu je leta 1967 prejel zlato plaketo jugoslovanske atletske zveze, leta 1981 tudi Bloudkovo nagrado, 2003. je postal častni član AZS. Leta 2008 je prejel priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja Šport in promocija olimpizma in leta 2009 Rožančevo nagrado Mestne občine Ljubljana. Čast mu je leta 1997 izkazala tudi Evropska atletska zveza, ki mu je kot prvemu v Sloveniji podelila zlato značko in diplomo.
