ŠPORTNA DINASTIJA
Oče Emil, sin Fabijan, zdaj še vnuka Kai in Tio
Cipotovi iz Nemčavcev pri Murski Soboti zagotovo spadajo med slovenske nogometne družine oz. dinastije.
Odpri galerijo
Dinastija Cipot FOTO: OSTE BAKAL
Po svetu je veliko športnih, torej tudi nogometnih družin, kjer je več uspešnih generacij, od dedkov, sinov, vnukov, ki so dosegali in dosegajo vrhunske rezultate. Takšnih je seveda kar nekaj tudi v Sloveniji. In v primerjavi z denimo zelo uspešno nogometno družino – dinastijo (Branko, Marko, Luka in Rok) Elsner, kjer se je nogomet razvijal s kolena na koleno, ki je znana po vsej Sloveniji in širše, pa je v senci prav tako uspešna prekmurska nogometna družina Cipot, ki je nekoliko manj znana širši slovenski javnosti.
S pomočjo Franca Bobovca - Bobija, nekdanjega športnega novinarja, ki so ga mnogi imenovali kar nogometni leksikon, smo se na njegovem domu v Dobrovniku srečali s štiričlansko nogometno družino Cipot. Obrambni igralec – štoper, oče Emil, ki bo kmalu napolnil 70 let, ki je že pred šestimi desetletji zaigral za mlajše selekcije soboške Mure, se je leta 1972 preselil v lendavsko Nafto, kjer je vmes igral tudi skupaj s tokratnim gostiteljem Ferijem Bobovcem, ki se že desetletja ukvarja z zbiranjem dresov, zastavic, šalov in drugih spominkov, povezanih z nogometom z vsega sveta. V njegovi spominski sobi, kjer se v zaslužnem pokoju največ zadržuje, ima Bobi na tisoče eksponatov, kakršnih gotovo nima nihče v Sloveniji in daleč naokoli.
Njegov nekdanji soigralec, izpred skoraj pol stoletja, Emil je v Dobrovnik prišel v družbi slovenske nogometne legende, svojega sina, leta 1976 rojenega Fabijana, poleg pa sta bili še prihajajoči zvezdi nogometa, vnuka, 19-letni Kai in 17-letni Tio. Zlasti prvi se je izkazal v minuli sezoni, še zdaj pa sta oba profesionalna nogometaša edinega prekmurskega prvoligaša in bosta že kmalu na razpolago Murinemu trenerju Anteju Šimundži, tudi na evropskem prizorišču. Njun oče, daleč naokoli znani Fabijan, je po eni strani vesel, da fanta tako napredujeta, a kljub temu opozarja, da je treba stopati počasi. Kritičen je, enako kot njegov oče Emil, ko ga opozarjajo, da se nikamor ne pride čez noč.
"Moj oče je bil zelo kritičen in je imel prav, saj mi je s tem pomagal. Spomnim se moje generacije, ko se ni moglo kar iz kadetske selekcije priti v člansko. Bili smo dvakratni državni mladinski prvaki, a so nas kljub temu vse sposodili v bližnje Bakovce. In šele po uspešnem nastopu pri nižjeligašu sem se lahko leta 1996 vrnil v člansko ekipo Mure, kar je bilo zame nekaj posebnega, kar se ne pozablja. Tri leta pozneje sem šel v Maribor in nato v tujino," nam pove Fabijan, ki je poleg za Muro in Maribor v Sloveniji igral še za Nafto Lendava, Rudar Velenje, Muro 05 ter tudi v Švici, ter za dva osrednja kluba v Katarju. Danes je popularni Fabi trener NK Kema Puconci, kjer tako kot za člansko ekipo skrbi tudi za razvoj kakšne stotnije bodočih nogometašev.
Ponosen je Fabi, ki je zbral tudi 26 nastopov za slovensko izbrano vrsto, na svoja sina velikana, saj ga že počasi dohitevata na višini dobrih 193 centimetrov. Verjame v njuno kakovost, a vseeno opozarja, da ne sme biti "prehitrega napredovanja, saj si na koncu lahko razočaran. Oba morata počasi nadaljevati kariero, saj sta komaj na začetku poti. Kakovost zagotovo obstaja, tudi pridna sta, trdo delata in poslušata, a ker sta še mlada, ju poskušam držati na realnih tleh, saj se lahko hitro zgodi, da mladi nogometaši poletijo, in sledi razočaranje," nam je dejal oče Fabijan, ki si seveda želi, da bi sina naredila še korak dlje kot on, a je treba iti počasi, stopnico za stopnico.
"Bil bi ponosen, če jima uspe, da naredita še korak več kot foter. Igral sem na vseh položajih, tudi sina sta poskusila že vse, kar je za mladega nogometaša le dobro. Tako bolje razumeš samo igro in kako vse skupaj poteka. Je pa res, da ima Kai, ki je že zaigral na nekaj tekmah, zagotovo boljši nos za zadetek, kot sem ga imel sam. Zdaj se več trenira in namenja več pozornosti vsem podrobnostim kot v mojih časih. Pošteno povedano, sinovoma želim vse najboljše, a moja opozorila ostajajo enaka: nikoli ne smeta prekmalu razmišljati o slavi oziroma živeti, po domače povedano, v devetih nebesih, kajti takrat je prihodnost lahko zelo grenka," še pove oče Cipot.
Oče in sinova FOTO: OSTE BAKAL
S pomočjo Franca Bobovca - Bobija, nekdanjega športnega novinarja, ki so ga mnogi imenovali kar nogometni leksikon, smo se na njegovem domu v Dobrovniku srečali s štiričlansko nogometno družino Cipot. Obrambni igralec – štoper, oče Emil, ki bo kmalu napolnil 70 let, ki je že pred šestimi desetletji zaigral za mlajše selekcije soboške Mure, se je leta 1972 preselil v lendavsko Nafto, kjer je vmes igral tudi skupaj s tokratnim gostiteljem Ferijem Bobovcem, ki se že desetletja ukvarja z zbiranjem dresov, zastavic, šalov in drugih spominkov, povezanih z nogometom z vsega sveta. V njegovi spominski sobi, kjer se v zaslužnem pokoju največ zadržuje, ima Bobi na tisoče eksponatov, kakršnih gotovo nima nihče v Sloveniji in daleč naokoli.
"Stopati je treba počasi"
Njegov nekdanji soigralec, izpred skoraj pol stoletja, Emil je v Dobrovnik prišel v družbi slovenske nogometne legende, svojega sina, leta 1976 rojenega Fabijana, poleg pa sta bili še prihajajoči zvezdi nogometa, vnuka, 19-letni Kai in 17-letni Tio. Zlasti prvi se je izkazal v minuli sezoni, še zdaj pa sta oba profesionalna nogometaša edinega prekmurskega prvoligaša in bosta že kmalu na razpolago Murinemu trenerju Anteju Šimundži, tudi na evropskem prizorišču. Njun oče, daleč naokoli znani Fabijan, je po eni strani vesel, da fanta tako napredujeta, a kljub temu opozarja, da je treba stopati počasi. Kritičen je, enako kot njegov oče Emil, ko ga opozarjajo, da se nikamor ne pride čez noč.
Kariera Fabija CipotaMura in Maribor pa nista bila edina kluba v Sloveniji, za katera je brcal žogo. Igral je za Nafto Lendava, Rudar Velenje, Muro 05 ter tudi v Švici, ter za dva osrednja kluba v Katarju. Danes je trener NK Kema Puconci, kjer skrbi tudi za razvoj kakšne stotnije bodočih nogometašev.
"Moj oče je bil zelo kritičen in je imel prav, saj mi je s tem pomagal. Spomnim se moje generacije, ko se ni moglo kar iz kadetske selekcije priti v člansko. Bili smo dvakratni državni mladinski prvaki, a so nas kljub temu vse sposodili v bližnje Bakovce. In šele po uspešnem nastopu pri nižjeligašu sem se lahko leta 1996 vrnil v člansko ekipo Mure, kar je bilo zame nekaj posebnega, kar se ne pozablja. Tri leta pozneje sem šel v Maribor in nato v tujino," nam pove Fabijan, ki je poleg za Muro in Maribor v Sloveniji igral še za Nafto Lendava, Rudar Velenje, Muro 05 ter tudi v Švici, ter za dva osrednja kluba v Katarju. Danes je popularni Fabi trener NK Kema Puconci, kjer tako kot za člansko ekipo skrbi tudi za razvoj kakšne stotnije bodočih nogometašev.
Ponosen Fabi
Ponosen je Fabi, ki je zbral tudi 26 nastopov za slovensko izbrano vrsto, na svoja sina velikana, saj ga že počasi dohitevata na višini dobrih 193 centimetrov. Verjame v njuno kakovost, a vseeno opozarja, da ne sme biti "prehitrega napredovanja, saj si na koncu lahko razočaran. Oba morata počasi nadaljevati kariero, saj sta komaj na začetku poti. Kakovost zagotovo obstaja, tudi pridna sta, trdo delata in poslušata, a ker sta še mlada, ju poskušam držati na realnih tleh, saj se lahko hitro zgodi, da mladi nogometaši poletijo, in sledi razočaranje," nam je dejal oče Fabijan, ki si seveda želi, da bi sina naredila še korak dlje kot on, a je treba iti počasi, stopnico za stopnico.
Bil bi ponosen,
če jima uspe,
da naredita
še korak več
kot foter.
če jima uspe,
da naredita
še korak več
kot foter.
"Bil bi ponosen, če jima uspe, da naredita še korak več kot foter. Igral sem na vseh položajih, tudi sina sta poskusila že vse, kar je za mladega nogometaša le dobro. Tako bolje razumeš samo igro in kako vse skupaj poteka. Je pa res, da ima Kai, ki je že zaigral na nekaj tekmah, zagotovo boljši nos za zadetek, kot sem ga imel sam. Zdaj se več trenira in namenja več pozornosti vsem podrobnostim kot v mojih časih. Pošteno povedano, sinovoma želim vse najboljše, a moja opozorila ostajajo enaka: nikoli ne smeta prekmalu razmišljati o slavi oziroma živeti, po domače povedano, v devetih nebesih, kajti takrat je prihodnost lahko zelo grenka," še pove oče Cipot.
