SPOMINI

Nogomet leta 1930 razkril jugoslovanske razpoke

Objavljeno 13. julij 2020 12.15 | Posodobljeno 13. julij 2020 12.15 | Piše: Jernej Suhadolnik

Devetdeset let od prvega mundiala, priprave za krstni turnir kar med plovbo z ladjo. Legendarni urugvajski stadion Centenario so pred šestimi leti spoznali tudi Slovenci.

Urugvajski zvezni igralec Christian Rodriguez in slovenski branilec Mišo Brečko leta 2014 med prijateljsko tekmo na stadionu, ki je gostil prvo svetovno prvenstvo v nogometu. FOTO: Andres Stapff/Reuters
Danes mineva natanko 90 let od prve tekme na svetovnem prvenstvu v nogometu, premiernem mundialu 1930, čigar odmevnost, priljubljenost in družbeni pomen so pozneje rasli s krivuljo eksponentne funkcije. Turnir je domoval v Urugvaju, ki je postal prvi svetovni prvak v nogometu, zaznamovala ga je tudi jugoslovanska reprezentanca. Svetovna nogometna zveza (Fifa), ki jo je vodil poklicni nogometni funkcionar Jules Rimet, je dočakala premierno izvedbo mundiala 26 let po ustanovitvi zveze; šampionat je gostil Montevideo med 13. in 30. julijem, kmalu je prerasel v svetovno uspešnico.

Ladji iz Genove in Marseilla

Nekatere evropske reprezentance se niso odločile za udeležbo zavoljo dolgotrajne poti in visokih stroškov, zato je bilo med trinajstimi ekipami največ južnoameriških: Argentina, Čile, Urugvaj, Brazilija, Bolivija, Paragvaj in Peru, štiri evropske (Belgija, Romunija, Jugoslavija in Francija) in dve severnoameriški (Mehika, ZDA). Evropejci so odpotovali na dolgo pot z dvema ladjama – SS Conte Verde je z Romuni krenila iz Genove ter nato v Franciji pobrala domače moštvo in v Barceloni še Belgijce. Jugoslovani so odpotovali s potniško ladjo Florida iz Marseilla, do francoskega pristanišča pa so člani odprave pripotovali z vlakom iz Beograda za Zürich, ki je šel mimo Zagreba in Ljubljane.

Med kandidati za SP 1930 je bil tudi slovenski vratar Maks Mihelčič, a na turnir mu ni dovolil zagrebški klub HŠK Građanski.

Mihelčič moral ostati v Zagrebu

Toda reprezentanca države, ki je leto dni prej spremenila ime iz kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v kraljevino Jugoslavijo, je v svojem slogu opozorila nase že pred turnirjem. Potem ko je Srbom uspelo preseliti sedež krovne nogometne zveze iz Zagreba v Beograd – na skupščinah 24. marca in 24. novembra 1929 neuspešno, 16. marca 1930 pa uspešno –, so Hrvati bojkotirali reprezentanco. Med kandidati za odhod v Urugvaj je bil tudi slovenski vratar Maks Mihelčič, toda na turnir mu ni dovolil zagrebški klub HŠK Građanski, katerega vrata je odlično branil prav vratar, ki je pot začel pri ljubljanskih klubih Hermes in Ilirija. Če je bil na olimpijskih igrah v Belgiji leta 1920 v prvi tekmi jugoslovanske reprezentance le en srbski nogometaš (Vrđuka, Župančič, Šifer, Tavčar, Cindrić, Rupec, Vragović, Dubravčić, Perška, Granec in Ružić), so torej na prvem mundialu zastopali Jugoslavijo le Srbi, hrvaško-srbskega merjenja moči ni bilo možno pomesti pod preprogo.

Jugoslavija šokirala Brazilijo

Nogomet je torej razkril razpoke med jugoslovanskimi narodi tudi leta 1930. Vse udeleženke turnirja so nakazale, kako je možno potovati medcelinsko tudi brez pomoči letal … »Na ladji smo bili približno 15 dni, zato smo opravili priprave kar na krovu. Ni bilo govora o taktiki, le vadili smo z žogo in pilili strele na vrata,« je opisal tedanji položaj Francoz Lucien Laurent, strelec prvega gola na mundialih, ki je umrl leta 2005 pri starosti 97 let. Reprezentance so bile razdeljene v štiri skupine, zmagovalke so napredovale v polfinale, ki so ga organizirali – kot finale – na najbolj veličastnem stadionu med tremi v mestu s 600.000 prebivalci. Legendarni stadion Centenario so namreč zgradili prav za SP 1930 kot praznovanje stoletnice urugvajske samostojnosti in še danes sodi med najbolj veličastne nogometne objekte na svetu. O tem smo se lahko prepričali tudi 5. junija 2014, ko je Slovenija igrala prijateljsko tekmo z Urugvajem (2:0; Cavani, Stuani), dva dni pozneje je selekcija Srečka Katanca gostovala še pri Argentini (2:0; Alvarez, Messi). Ko 60.000 gledalcev na betonskem mastodontu pričara spektakularno vzdušje, gredo pokonci kocine po vsem telesu tudi najbolj naključnim obiskovalcem nogometnih tekem. V takšnih razmerah je prišla do polfinala Jugoslavija, ki je v skupinskem delu premagala tudi Brazilijo.

Urugvajci prava velesila

Pozneje sta žela pozornost rivala s Srebrne reke: Urugvaj je v polfinalu s 6:1 zmlel Jugoslovane, Argentina z enakim izidom Američane. Zgodovinski naslov svetovnega prvaka je pripadel gostiteljem (4:2), tedaj resnično najboljšim nogometašem na svetu, ki so dobili tudi olimpijska turnirja v letih 1924 in 1928. 




Deli s prijatelji