INTERVJU

Ni se želel več mučiti, zdaj je prost na tržišču

Jernej Damjan končal svojo športno pot, s katero je zadovoljen. Rad bi ostal v smučarskih skokih, a si ne zapira drugih vrat.
Fotografija: Jernej Damjan je še zadnjič pred novinarji doskočil v telemark. FOTO: Blaž Samec
Odpri galerijo
Jernej Damjan je še zadnjič pred novinarji doskočil v telemark. FOTO: Blaž Samec

Po temeljitem razmisleku se je Jernej Damjan odločil, da bo končal svojo dolgo in uspešno športno pot. S smučarskimi skoki se je ukvarjal domala 30 let, od tega domala 20 na najvišji ravni. V svetovnem pokalu je dvakrat okusil slast (posamične) zmage (Saporo 2014 in Kuusamo 2017) ter se še šestkrat zavihtel na oder za najboljše, še posebej pa so mu dragocene ekipne kolajne – srebrna in bronasta s svetovnih prvenstev v poletih (Vikersund 2012 in Oberstdorf 2018) ter dveh bronastih na nordijskih SP v Oberstdorfu 2005 in Oslu 2011. Za nameček se lahko Ljubljančan, ki bo 28. t. m. dopolnil 38 let, pohvali še s tem, da je prvi in edini slovenski skupni zmagovalec poletne velike nagrade FIS.

Kdaj ste se odločili, da boste smuči postavili v kot?
»Zadnji skok sem naredil v začetku februarja na prireditvi za celinski pokal v Willingenu. Že takrat sem počasi začutil, da sem – kar zadeva tekme – rekel zadnjo. Vso zimo sem se trudil, da bi naredil dober skok, kar pa mi to tudi zaradi malenkostno spremenjenega kroja dresa, s katerim se nisem ujel, ni več uspelo. Kot da ne bi znal več skočiti. Zato sem si rekel, da se ne bom več mučil.«

Ali ste bili nato še kaj v skušnjavi?
»Če bi dosegel kakšen rezultat, s katerim bi podaljšal status kategoriziranega športnika in z njim službo, bi morda še vztrajal in poskusil premagati strah, ki se mi je naselil v kosti v zadnjih mesecih, tako pa … Preprosto nisem bil več pripravljen tvegati, da bi se resneje poškodoval in potem v velikem delu preostanka svojega življenja ne bi mogel početi številnih stvari, ki jih imam rad. Moje telo ni več najmlajše, napočil je čas, da ga začnem malo spoštovati. Pri skoraj 38 letih je težko verjeti v nekaj tako močno, da bi se odločil iti povsem v neznano brez finančnega kritja. Če se ne motim, bom 30. junija izgubil zaposlitev pri ministrstvu za notranje zadeve. Doma imam družino, ženo, hčerkico, tudi psa, obveznosti, stroške …«

Kako ste zadovoljni z doseženim?
»S kariero sem zadovoljen. Zavedam se, da bi bilo lahko bolje, hkrati pa mi je popolnoma jasno, da bi bilo lahko tudi slabše. Ničesar ne bi spremenil. No, grenak priokus ostaja le zaradi olimpijskih iger, na katerih sem bil štirikrat, pa nisem osvojil nobene kolajne. Najboljši sem bil osmi ali deveti, še tega ne vem ... (9. v Sočiju 2014 - op. p.)«

Kdaj ste bili najsrečnejši?
»Težko rečem, saj sem imel veliko čudovitih trenutkov. Ker sem timski človek, sem bil najbolj vesel ob ekipnih uspehih, že od nekdaj se namreč raje veselim v družbi kakor sam. Seveda je lepo, ko sam zmagaš, ni pa primerljivo z veseljem, ki ga ob uspehu deliš skupaj s tremi kolegi iz reprezentance.«

Kaj boste počeli poslej?
»Komaj čakam, da začnem raziskovati nov svet. Seveda bi rad ostal v skokih, vendar pa to ni stoodstotno zapečateno. Zdaj sem prost na tržišču, če bo prišla zanimiva ponudba tudi od nekod drugod, jo bom sprejel z veseljem, saj bi se rad naučil še česa drugega.«

Kako dolgo lahko živite od prihrankov na športni poti?
»Zaslužil sem toliko, da mi jutri še ni treba v službo, toda že kmalu si bom moral najti kakšno delo, da bom lahko plačal vse račune. Nekaj sem privarčeval, a ne prav veliko. Skakalni prihodki pri nas le niso tako veliki, da bi lahko od njih brezskrbno živel do upokojitve.«

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas