EMA KOZIN

Najprej k frizerki, nato v ring

Objavljeno 02. avgust 2020 18.26 | Posodobljeno 02. avgust 2020 18.26 | Piše: Miha Šimnovec

Z novim ogrinjalom v barvah slovenske zastave se bo neustrašna princeska iz Šmartnega ob Savi 5. septembra v Nemčiji borila za naslov svetovne prvakinje prestižnega združenja WBC.

Če bi vztrajala v amaterskem boksu, je velika verjetnost, da bi medtem že izgubila vso voljo do boksa. FOTO: JOŽE SUHADOLNIK
Ema Kozin že nestrpno pričakuje 5. september. Slovenska boksarska princeska, kakor jo tudi kličejo, se bo takrat v Donauwörthu v Nemčiji borila za naslov svetovne prvakinje najuglednejšega združenja WBC. O tem dvoboju, tekmici Chris Namus, trenerju Rudolfu Pavlinu, študiju finančne matematike, bolečih udarcih in kritikih je 21-letna boksarka iz Šmartnega ob Savi spregovorila v daljšem intervjuju za Nedeljske novice.

Pred kratkim ste nas presenetili z novo podobo. Skoraj vas ne bi prepoznali. Kako ste se odločili zanjo?
Ker so mi za vstop v ring naredili novo ogrinjalo v barvah slovenske zastave, na njen hrbtni del pa so ob moje ime in priimek dodali kronico, smo se odločili, da posnamemo še nekaj fotografij. Halja mi je res všeč, to je bila ljubezen na prvi pogled, prijetno presenečena pa sem bila tudi nad tem, kakšno preobrazbo so naredili iz mene.

Vas bomo takšno naslednjič videli tudi v ringu?
Pred slehernim dvobojem se odpravim k frizerki, da mi naredi kitke. Zaradi svojih kodrastih las prav veliko tudi ne morem eksperimentirati.

Podaril mi je svoj avtomobil renault espace. Čeprav mi je to dan prej namignil, sem bila kar malo šokirana. Tega res nisem pričakovala. Zdaj se kar malo bahavo vozim z njim naokrog in zelo pazim, da ga ne bi poškodovala.

Znova ste nastopili tudi v videospotu.
Da, potem ko sem pred letom dni sodelovala z zasedbo Seven Days in May, sem se predstavila še v videospotu skupine Tosca Beat za pesem Higher (Višje). V njem smo nastopile osebe, ki smo na nek način posebne, ob meni še dekle, ki se je rodilo brez rok, pa naglušen glasbenik …

Počasi se vzpenjate tudi na fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, na kateri študirate finančno matematiko, kajne?
Med epidemijo novega koronavirusa je bilo meni osebno težje slediti predavanjem na daljavo. Profesorji so se sicer trudili po svojih močeh, toda nisem bila tako zbrana, kot sem takrat, ko sem v predavalnici. Poleg tega težko sedim osem ur prikovana za računalnik. Doslej sem sicer opravila več kot polovico obveznosti za drugi letnik. Za zdaj mi gre kar dobro od rok. Kar si zadam, tudi naredim.

Kako gledajo na vas profesorji? Se vas kaj bojijo?
Ne, po mojem ne. Nisem prepričana, da vsi vedo, s čim se ukvarjam, so pa tudi takšni, ki so seznanjeni s tem, saj so mi nekateri po ustnem izpitu zaželeli srečo na športni poti. Name sicer ne gledajo nič drugače kot na druge, morda so le bolj uvidevni, kadar želim preložiti kakšen ustni izpit, kar se sicer zgodi zelo poredko.

image
FOTO: JOŽE SUHADOLNIK
Preidiva zdaj na boks. Kako močno bolijo udarci?

Še najbolj me bolijo psihično, saj z njimi tekmice dosegajo točke. Posledice močnejših udarcev sicer čutim po dvoboju, med njim je toliko adrenalina, da resnično čutim le tiste najmočnejše.

Dejan Zavec mi je večkrat dejal, da so udarci v telo bolj boleči kot tisti v glavo.
Bi se kar strinjala z njim, čeprav mene zelo zaboli tudi kakšen zoprn aperkat v nos. Toda na splošno gledano udarcev v obraz res ne čutiš tako kot v telo. Ko namreč prejmeš močan kroše v predel jeter ali več njih zapovrstjo, je lahko hudo več rund.

Med dosedanjimi obračuni še niste bili v nokdavnu, kaj pa na sparingu?
Nekajkrat sem že bila, ko sem vadila skupaj s fanti in nisem bila dovolj previdna. Se zgodi, bolje, da sem to prvič izkusila na treningu kot pa med kakšno borbo.

Kako ste se počutili, ko ste se znašli na tleh?
Za trenutek sem izgubila zavest. Prejela sem udarec in se znašla na tleh, vendar ni bilo tako hudo, saj sem takoj vstala. Malo se mi je še vrtelo, toda že po nekaj sekundah sem se počutila spet dobro.

Velikokrat sem videla, kako so našo nekdanjo borko Matejo Rajterič oškodovali le zato, ker je boksala pod slovensko in ne, recimo, pod irsko ali ameriško zastavo.

Na kolena pa vas ni spravilo še nobeno dekle?
Ne.
Vaš trener je že vse od začetka Rudolf Pavlin. Kako gledate na vajino sodelovanje?
Sodelujeva že skoraj deset let. Ko sem prišla v klub, smo imeli tudi druge trenerje, Rudi pa je bil glavni. Vendar ni bil vedno navzoč na treningu, kadar pa je prišel, smo se vsi še posebno trudili pokazati, kaj vse znamo. Kmalu zatem je začel z menoj delati individualno, ker je v meni očitno videl potencial. Za nameček je v tistem obdobju dosegel velike uspehe z Matejo Rajterič in spoznal, da lahko tudi z dekleti pride daleč. Ne vem, morda je v meni videl Matejino naslednico oziroma boksarko, ki bi se lahko povzpela še višje. Že vse od začetka odlično sodelujeva in v tem času me je Rudi res zelo dobro spoznal. Včasih me le pogleda in že ve, kako se počutim tisti dan. Kakor jaz se tudi on uči iz dneva v dan, posluša nasvete drugih trenerjev in vse (pridobljeno) znanje prenaša name

Pred kratkim vas je presenetil s prav posebnim darilom, kajne?
Da, podaril mi je svoj avtomobil renault espace. Čeprav mi je to dan prej namignil, sem bila kar malo šokirana. Tega res nisem pričakovala. Zdaj se kar malo bahavo vozim z njim naokrog in zelo pazim, da ga ne bi poškodovala. Njegovo darilo mi je pomenilo zelo veliko. Tako sem se vnovič prepričala, da mu tudi sama pomenim veliko in da bi zame naredil vse, kar bi lahko.

Kam vse ste se že odpeljali z njim?
Večinoma se z njim vozim na trening in fakulteto, najdlje pa sem se odpeljala v Goriška brda, kamor sem ga šla krstit z družino, ko smo šli po češnje.

Kakor vem, ste si vmes privoščili tudi krajši oddih na morju.
Da, po treh letih. Čeprav je bilo vroče, je bilo v redu, minilo pa je prehitro. A sem vesela, da smo se vrnili domov, še preden so Hrvaško uvrstili na rumeni seznam držav, tako da na meji nismo imeli nobenih težav.

Pa se vrniva k boksu. V profesionalne vode ste se odpravili zelo zgodaj. Nekateri menijo, da bi morali dlje vztrajati v amaterskem ringu. Kakšno je zdaj vaše mnenje?
Menim, da bi bila – če bi vztrajala v amaterskem boksu – velika verjetnost, da bi medtem že izgubila vso voljo do boksa.

image
Če bi vztrajala v amaterskem boksu, je velika verjetnost, da bi medtem že izgubila vso voljo do boksa. FOTO: JOŽE SUHADOLNIK

Zakaj?
Zaradi korupcije v Svetovni boksarski zvezi (AIBA). Seveda je olimpijska kolajna izjemen uspeh, toda na OI je zelo težko priti. Velikokrat sem videla, kako so našo nekdanjo borko Matejo Rajterič oškodovali le zato, ker je boksala pod slovensko in ne, recimo, pod irsko ali ameriško zastavo.

Kako gledate na kritike? Po lanski borbi z Mario Lindberg so nekateri menili, da je bila Švedinja boljša od vas.
Bilo mi je težko, ko sem to brala na spletnih forumih. Ko smo se nato novembra udeležili kongresa združenja WBF, smo se pogovarjali tudi o tem dvoboju. Zaupali so mi, da se je Maria res pritožila na točkovanje, sodniki, ki so bili tam, pa so si še enkrat ogledali posnetek obračuna in enako točkovali v mojo korist. To me je zelo pomirilo, kajti teden po borbi je bil zaradi številnih kritik zame psihično res hud. Že med dvobojem sem imela sicer občutek, da sem tekmici zadala občutno več čistejših udarcev, veliko njenih je namreč končalo v mojih rokavicah. Kakor koli že; ne bi mi bilo problem še enkrat boksati z njo. Če pokrije vse stroške, sem takoj za. A po drugi strani ne vem, zakaj bi se ozirala nazaj, jaz namreč gledam naprej.

Mar je to vaš odgovor kritikom?
Večina kritikov niti ni bila kakšnih strokovnjakov, da bi vedeli, kaj in kako se točkuje v boksu. Toda zame je to že preteklost. Ni me strah povratnega dvoboja, toda za zdaj je to poglavje zame zaključeno.

Imate radi bombone?
Da, vse imam rada. Zakaj?

Vzdevek vaše naslednje tekmice Chris Namus, s katero se boste 5. septembra udarili za naslov svetovne prvakinje po različicah WBC in WBF, je Ubijalski bombon.
Aha, to sem pa zasledila. Po mojem bo Chris moja najbolj neugodna nasprotnica doslej. Že kar precej izkušenj ima, med drugimi je boksala z norveško zvezdnico Cecilio Braekhus in Kanadčanko Marie Eve Dicaire. Po mojem bo kar zanimivo. Medtem smo jo že proučili in pripravili taktiko zanjo.

Kakšno?
Kot smo opazili, raje stopi korak nazaj kot naprej, kar meni zelo ustreza. Zato se že veselim, da bom lahko pritiskala na tekmico.

Potem boste pojedli ta bombon?
Naredila bom vse, da ga bom res. (smeh)

image
FOTO: JOŽE SUHADOLNIK
Borili se boste tudi za šampionski pas organizacije WBC, ki velja za najuglednejšo.

Da, Rudi že več kot dva meseca preverja, ali se bom res borila za to lovoriko. Kakor sem seznanjena, nam oziroma menedžerju Mirku Skoku redno odpisujejo in potrjujejo. Rekli so nam tudi, da se bo Claressa Shields po dvoboju z Marie Eve Dicaire odločila za en pas – tistega v srednji ali supervelterski kategoriji. Obljubili so nam, da se bom za drugega potem borila jaz.

Katerega bi izbrali?
Če bi lahko, tistega v srednji kategoriji, ki mi je bližje.

Kaj bo sledilo po osvojitvi naslova prvakinje združenja WBC?
Bomo videli, malo pogledujemo proti Claressi Shields, čeprav so tudi nekatere druge nasprotnice zanimive zame in za mojo prihodnost. Ker sem še mlada, se nam nikamor ne mudi, zato ne bomo šli z glavo skozi zid.

Claressa Shields je št. 1 v ženskem boksu?
V težjih kategorijah zagotovo, toda gledano boksarsko je zame boljša Katie Taylor. Zdi se mi tudi malo verjetno, da bi se onidve srečali v ringu.
Name sicer ne gledajo nič drugače kot na druge, morda so le bolj uvidevni, kadar želim preložiti kakšen ustni izpit, kar se sicer zgodi zelo poredko.




Deli s prijatelji