Lovorika je končno v varnih božjih rokah
Na letošnjem svetovnem prvenstvu so bili argentinski nogometaši zgled odlično organizirane reprezentance, Lionel Messi genialni vojskovodja, njihovi navijači pa so v Katarju navdušili z neutrudnim spodbujanjem svojih junakov. V marsičem drugače je bilo v Buenos Airesu, drugih mestih in vaseh vročekrvne južnoameriške države. Po finalni zmagi nad Francijo sta zavladala evforični izbruh in na trenutke tudi kaos, kakršnega so Argentinci nazadnje doživeli leta 1986. Ob zmagoslavju Diega Maradone in soborcev v Ciudadu de Mexicu.
Argentina svetovni prvak!
Za marsikoga zgolj tri besede, za njene prebivalce cela epopeja in simfonija. Zanje nogomet od nekdaj ni zgolj igra, tudi 120 let po prvi tekmi državne reprezentance proti Urugvaju je veliko več, del identitete naroda, razlog za veselje in tudi za tolažbo v hudih časih ter priložnost za enakovredno primerjavo z velesilami. Od letošnjih 26 junakov iz Katarja le rezervni vratar Franco Armani igra v domovini, vsi so zelo premožni, a nihče ni pozabil, da so po večini prišli iz revnih okolij, in otroške vneme, s katero so se zapisali žogi.
V Buenos Airesu so tako »oblekli« v ogromne državne zastave glavne znamenitosti, tudi slavno operno hišo Teatro Colon in ikonični Obelisk, ob katerem se je v nedeljo zvečer zbralo več kot milijon navdušencev. Podobno veselje brez meja je zavladalo ob slapovih Iguazu na severu, Ognjeni zemlji na skrajnem jugu in povsod vmes. Vsesplošno rajanje se je ponoči poleglo le za hip in nadaljevalo v pričakovanju prihoda Messijeve druščine iz Dohe. Božič je pač obiskal Argentino teden dni prej kot običajno, šolsko leto se je po večini že končalo, podjetja pa so z razumevanjem sprejela nekajdnevni padec storilnosti. Slednjič bodo morali prešteti tudi mrtve; prva žrtev veselja se je zadušila med vožnjo z motorjem z državno zastavo okoli vratu.
Tudi Maradona v mislih vseh
Argentinci so resda vajeni nogometnega čakanja. Leta 1930 so igrali v finalu prvega svetovnega prvenstva v Urugvaju in izgubili z domačo reprezentanco z 2:4, prvo šampionsko lovoriko pa so dočakali 48 let pozneje na domačih tleh. Druga trofeja je prišla že osem let pozneje v Mehiki, tretja pa v Katarju po 36-letni agoniji, med katero so se dvakrat (1990 in 2014) približali prestolu na milimeter. Letošnji podvig so zato proslavili kot otroci vsi rodovi, tudi Cesar Luis Menotti in Carlos Bilardo, oba zdaj stara 84 let, ki sta s klopi vodila nogometaše v sinjemodrih-belih dresih do prejšnjih naslovov najboljših na svetu.
Mnogi argentinski nogometni junaki so žal že pokojni, tudi legendarni Diego Maradona, ki je umrl pred dvema letoma, a ima še vedno status božanstva. Zato so mu vedno oprostili številne nespametne poteze in izjave, tudi besede, namenjene zdajšnjemu selektorju Lionelu Scaloniju. »Saj je v redu fant, toda ne bi mu zaupal niti usmerjanja prometa v križišču,« je dejal pred smrtjo pred dvema letoma, preden je Scaloni popeljal moštvo do 42 zmag v zadnjih 43 nastopih in naslova svetovnega prvaka, po katerem je slavna Maradonova božja roka iz leta 1986 dobila besedno različico. Kot pravijo, je najdragocenejša lovorika končno v varnih božjih rokah. Messijevih, seveda. Dolgo je trpel, a se slednjič vpisal med nesmrtne v morda najboljšem finalu vseh mundialov doslej.
