100 LET OLIMPIZMA

Kralj na konju

Miro Cerar je s svojimi zmagami na olimpijskih, svetovnih in evropskih tekmovanjih postal legenda slovenskega športa.
Fotografija: Miro Cerar s svojim trenerjem, prav tako legendo slovenske gimnastike, Borisom Gregorko.
FOTO: DOKUMENTACIJA DELA
Odpri galerijo
Miro Cerar s svojim trenerjem, prav tako legendo slovenske gimnastike, Borisom Gregorko. FOTO: DOKUMENTACIJA DELA

Čeprav se nastop Miru Cerarju na olimpijskih igrah (OI) v Rimu leta 1960 ni izšel po načrtih in pričakovanjih, saj se je tik pred igrami lažje poškodoval in zato dosegel peto mesto na drogu in osmo v mnogoboju, se je nakazalo, da bo prišel njegov čas, ko bo polnil časopisne stolpce in navduševal občinstvo.

Telovaditi je začel že z devetimi leti v Telovadnem društvu Ljubljana, ki se je pozneje preimenovalo v Telesnovzgojno društvo Partizan Narodni dom. Pri 12 letih je 1952. postal pionirski prvak Ljubljane, potem pa se je njegova športna pot samo še strmo vzpenjala. Dve leti zapovrstjo, leta 1955 in 1956, je bil mladinski državni prvak Jugoslavije, naslednje leto pa se je kot zmagovalec v mnogoboju zavihtel na najvišjo zmagovalno stopnico tudi v članski konkurenci. In na tem mestu prvaka Jugoslavije potem ostal vse do konca svoje športne kariere. Leta 1958 ga je začel spoznavati tudi svet. Na svetovnem prvenstvu v Moskvi je bil na konju z ročaji tretji. Nato je nase opozoril na OI v Rimu.

Zmaga po zaslugi občinstva

Leta 1962 je na svetovnem prvenstvu v Pragi zmagal na konju z ročaji, posebno mesto pa ima njegov sijajni nastop na bradlji. Sodniki so mu namenili slabše ocene kot sovjetskemu telovadnemu asu Borisu Šahlinu, a je zaradi burnega odziva občinstva v dvorani sodniški zbor po polurnem glasnem negodovanju in žvižgih spremenil prvotne ocene in ga s tem edinstvenim precedensom v zgodovini vrhunskega športa nagradil še z enim zlatom.

Zlati nastop na olimpijskih igrah v Tokiu na naslovnici Dela
Zlati nastop na olimpijskih igrah v Tokiu na naslovnici Dela
Po tem velikem zmagoslavju v Pragi so stekle priprave na olimpijske igre v Tokiu leta 1964. S trenerjem, še enim velikanom slovenske gimnastike, Borisom Gregorko – udeležil se je olimpijskih iger leta 1928 v Amsterdamu, kjer je kot član ekipe Jugoslavije osvojil bronasto medaljo, in leta 1936 v Berlinu –, sta se skrbno pripravljala, in uspeh ni izostal. V Tokiu se je uveljavil kot kralj konja z ročaji, poleg tega zlata pa je domov odpotoval še z bronasto medaljo, ki jo je dobil z vajo na drogu. Tudi naslednje olimpijske igre leta 1968 v Ciudadu de Mexicu so bile njegove: na konju z ročaji je 26. oktobra v finalu premagal Finca Olla Laiha, ki je osvojil srebro, in Mihaila Voronina iz Sovjetske zveze, ki je pristal na tretjem mestu. S tem zlatom se je tudi poslovil od olimpijskih iger, a je še blestel na drugih velikih tekmovanjih.

Slovo v Ljubljani

V svoji bogati zbirki ima Miro Cerar kar 30 medalj z največjih tekmovanj, od tega kar 16 zlatih. Poleg dveh najbolj žlahtnih z olimpijskih iger so mu okoli vratu štirikrat obesili zlate medalje na svetovnih prvenstvih in kar desetkrat se je na najvišjo zmagovalno stopnico povzpel na evropskih prvenstvih. Pravzaprav je na evropskih prvenstvih, ki so jih takrat prirejali v dvoletnih ciklih od leta 1961 do 1969, osvojil kar 21 medalj, kar je dosežek, ki ga ni presegel še nihče.



Medalje je osvajal tudi na sredozemskih igrah, kjer je v Neaplju leta 1963 in v Tunisu 1967 osvojil kar pet zlatih medalj in še deset srebrnih. Od tako bogate športne kariere se je Miro Cerar poslovil v Ljubljani leta 1970, ko je potekalo 17. svetovno prvenstvo. Še zadnjič je takrat postal svetovni prvak na konju z ročaji, njegovi kolegi in prijatelji – Janez Brodnik, Milenko Kersič, Avgust Küssl, Drago Šoštarič in Miloš Vratič – pa so ekipno osvojili četrto mesto. V 15 letih, od 1955 do 1970, je Miro Cerar na velikih gimnastičnih tekmovanjih kar štiridesetkrat zmagal.

Prihodnjič: Olimpijske igre v 60. letih

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas