NAJBOLJŠI AMBASADORJI DRŽAVE

Ivo je dal znak, Jure se je odrekel zlatu

Objavljeno 25. julij 2020 21.49 | Posodobljeno 25. julij 2020 19.52 | Piše: Veso Stojanov

Ob osamosvojitvi Slovenije pred 29 leti se je na lastne noge postavil tudi slovenski šport.

Iztok Čop in Denis Žvegelj na svetovnem prvenstvu na Dunaju avgusta 1991
FOTO: VESLAŠKA ZVEZA SLOVENIJE
Ob letošnjem dnevu državnosti kaže posebno pozornost nameniti osamosvajanju države na področju športa, še zlasti zato, ker smo konec aprila letos zaznamovali tri pomembne športne jubileje, ki govorijo o bogati zgodovini športa na Slovenskem. Slovenski športniki, pa naj so zastopali Avstrijo, Kraljevino SHS oziroma Jugoslavijo ali socialistično Jugoslavijo, so bili vedno v ponos rojakom.
image
Prvi znak slovenske reprezentance na ZOI v Albertvillu

Pa naj je šlo za prvega dobitnika slovenskega olimpijske medalje Rudolfa Cvetka še v času rajnke Avstrije, legendarnega telovadca Leona Štuklja, ki je postal po osvojenih medaljah na olimpijskih igrah v Parizu in Amsterdamu v letih 1924 in 1928 prvi slovenski športni zvezdnik, ali telovadca Mira Cerarja, košarkarja Iva Daneua, smučarjev Bojana Križaja, Roka Petroviča, Jureta Franka, Mateje Svet, Primoža Ulage, Matjaža Debelaka, plavalca brata Petrič, kajakašev, alpinistov, če omenimo največje pod zastavami skupnih držav.

Omenjeni trije jubileji so seveda 100. obletnica ustanovitve slovenskega olimpijskega pododbora, Slovenske športne zveze in slovenskega pododbora Jugoslovanske nogometne organizacije oziroma Nogometne zveze Slovenije. Na žalost sta šla, verjamemo da zaradi koronakrize, prva dva jubileja mimo, kot da ju ni bilo, a sta izjemno pomembna za zgodovino slovenskega športa. Tako kot dogodki iz let 1990 in 1991, ko je slovenski šport prvič v zgodovini vstopil v svetovno športno areno s svojo zastavo, imenom in himno.
 

Daneu je dal znak


O tem času pred skoraj tremi desetletji smo se pogovarjali s priznanim športnim delavcem Tomom Levovnikom, ki je bil konec 80. let kot predsednik jugoslovanske komisije za vrhunski šport in olimpijske priprave pri Jugoslovanskem olimpijskem komiteju (JOK) in Zveze za telesno kulturo Jugoslavije (ZTKJ) zelo neposredno vpet v vodenje takratnega športnega življenja.
image
Tomo Levovnik je v Jugoslaviji sprožil razpravo o razdruževanju. FOTO: JOŽE SUHADOLNIK

»To je bilo obdobje, ki bo meni in upam tudi drugim Slovencem ostalo v trajnem spominu,« uvodoma poudari. »Seveda je bilo veliko dogajanj tako v družbi, politiki kot tudi meni ljubem športu. Nepozaben dogodek je bil, ko je eden naših najboljših športnikov in moj prijatelj Ivo Daneu v zboru občin takratne slovenske skupščine 4. oktobra 1990 predlagal razpis plebiscita za samostojno Slovenijo. Čeprav sem od leta 1987 s predlogi športnim organom in prispevki v medijih predlagal reorganizacijo takratne slovenske telesne kulture in športa, je bil to za mene znak za začetek sistematičnega dela za osamosvajanje slovenskega športa in ne nazadnje tudi države.
Zame kot športnega delavca je bilo zelo pomembno, da je slovenski parlament, takrat sicer še skupščina, 20. februarja 1991 sprejel resolucijo, v kateri je parlamentom drugih republik in pokrajin predlagal sporazumno razdružitev SFRJ. S sprejetjem amandmaja k slovenski ustavi so bili razveljavljeni vsi členi ustave, ki so izvrševanje suverenosti republike prenašali na federacijo. Kar mi je dalo tudi formalno podlago, da s svojimi športnimi prijatelji in kolegi v Jugoslaviji začnem razpravo o razdruževanju,« se tistih časov z nostalgijo spominja Tomo Levovnik.
 

Negotovost, a brez nervoze


In kako so v Beogradu, kjer so imele jugoslovanske športne organizacije sedež, sprejeli dogajanje v takratni Jugoslaviji, ko se je čutilo, da gre jugoslovanska zgodba počasi k hudiču, smo vprašali Levovnika.
»Dogajanja v Sloveniji so v Beogradu sprožila številna vprašanja in čutila se je negotovost, kaj bo s športom, a moram reči, da ni bilo čutiti neke nervoze ali odločnega zavračanja. Kot predsednik komisije za vrhunski šport in olimpijske priprave sem 26. februarja 1991 v Beogradu sklical sestanek, na katerem so sodelovali vsi selektorji jugoslovanskih reprezentanc in na katerem sem jim pojasnil dogodke in odločitve v Sloveniji. Takrat smo na moj predlog sprejeli sklep, da mora biti 'koncept priprav in nastopov jugoslovanski, tako da bo vsem športnikom omogočil priprave in sodelovanje na podlagi istih kriterijev in ob optimalnih razmerah na olimpijskih igrah'.

To je bilo namreč obdobje, ko so potekala ali bila pred športniki številna tekmovanja v zimskih in poletnih športih in ki naj bi se končalo z zimskimi olimpijskimi igrami v Albertvillu in Barceloni leta 1992. Po tem sestanku me je v večernih urah poklical na pogovor predsednik JOK Aleksandar Bakočević, poleg sta bila predsednik ZTKJ Tome Drakulevski in sekretarja obeh organizacij Časlav Veljić in Ljubiša Dragović.
image
Dvig slovenske zastave na OI v Albertvillu leta 1992
FOTO: JOCO ŽNIDARŠIČ

Bili so razumevajoči in strpni, kar se je odrazilo tudi naslednji dan (27. 2.) na skupni seji predsedstev obeh organizacij, in na moje veselje je bil na koncu sprejet malce modificiran sklep prejšnjega dne, in sicer, da sodelovanje naših športnikov na vseh tekmovanjih mora imeti jugoslovanski značaj, ne glede na politični razplet prihodnjih dogajanj v državi, in da politično dogajanje v Jugoslaviji ne sme vplivati na enoten nastop športnikov na sredozemskih igrah v Atenah ter na zimski in poletni olimpijadi v Albertvillu in Barceloni. Vesel sem bil, da so do 25. junija v Sloveniji nemoteno potekale priprave naših športnikov na tekmovanja. V Beogradu sem aktivno sodeloval še na sejah 5. in 10. junija, po intervenciji JLA v Sloveniji pa sem 28. junija odstopil kot predsednik in član komisije.«
 

Odhod iz skupne reprezentance


Levovnik se dobro spominja, kateri znani slovenski športniki so se odločili, da kmalu po 25. juniju 1991 ne bodo več nastopali za Jugoslavijo. »Jure Zdovc je 29. junija 1991 samoiniciativno zapustil jugoslovansko reprezentanco po uspešno odigrani četrtfinalni tekmi na evropskem prvenstvu v Rimu in se s tem zavestno odrekel zlati kolajni. Kot prekaljen in izjemno uspešen jugoslovanski reprezentant je zaradi napada JLA zapustil reprezentanco, v kateri je užival velik ugled in spoštovanje. Bil je prvi slovenski športnik, ki je zapustil vrste jugoslovanske reprezentance, čeprav je s tem postavil na kocko svojo profesionalno športno kariero,« pravi Levovnik.
4. oktobra 1990 je Ivo Daneu predlagal referendum za samostojno Slovenijo.


Potem je tu Rajmond Debevec, ki se je »29. junija 1991 ob treh ponoči na sredozemskih igrah v Grčiji odločil, da ob telefonski pomoči Bojana Levstika, takratnega trenerja italijanske rokometne reprezentance, pride v stik z menoj in se pozanima, kaj se dogaja v Sloveniji in kaj bi bilo treba ukreniti. Kot umirjen in preudaren človek je prevzel pobudo za odhod velike večine Slovencev iz takratne skupne reprezentance. To mu je uspelo, tako da so slovenski člani jugoslovanske reprezentance 3. julija prek Avstrije vrnili v domovino.
 

Prvič s slovensko zastavo

Veslača Iztok Čop in Denis Žvegelj sta na svetovnem prvenstvu na Dunaju 1. avgusta 1991, to je dober mesec po osamosvojitvi Slovenije, a še za jugoslovansko veslaško reprezentanco, osvojila srebrno kolajno v dvojcu brez krmarja in na cilju zmagoslavno ter ponosno zavihtela slovensko zastavo. S tem sta najbolje, kakor je bilo mogoče, promovirala našo mlado, v športnem smislu že v startu uspešno državo.
29. junija 1991 je Jure Zdovc zapustil jugoslovansko košarkarsko reprezentanco na evropskem prvenstvu v Rimu.


Le poltretji mesec kasneje, 15. oktobra 1991, je bil s podpisom slovenske olimpijske listine, ki jo je podpisalo 29 športnih zvez olimpijskih športov, ki so bili v rednem programu olimpijskih iger, pet strokovnih organizacij olimpijskih športov, ki jih je priznaval MOK, ter Leon Štukelj in Miroslav Cerar, ustanovljen Olimpijski komite Slovenije (OKS). Konec novembra sta Cerar kot predsednik in Daneu kot tajnik iniciativnega odbora zaprosila Mednarodni olimpijski komite (MOK) za sprejem v družino olimpijskih narodov.
 

Dovoljenje in prve igre


»Sedemnajstega januarja 1992 nam je MOK izdal dovoljenje, da lahko kot samostojna država nastopimo na zimskih olimpijskih igrah v Albertvillu od 8. do 23. februarja, v prvih dneh februarja, natančneje 5. februarja, pa je postal OKS polnopravni član mednarodnega olimpijskega gibanja,« se še spominja Levovnik.
Vlomili v Tonetov avto
Takoj po 17. januarju, ko je MOK odobril udeležbo slovenskih športnikov na igrah v Albertvillu, so Tone Vogrinec, Janez Bukovnik in Tomo Levovnik odšli na sedež organizacijskega komiteja v Albertville, da bi uredili vse potrebno za prvo udeležbo slovenske reprezentance na olimpijskih igrah. »Začelo se je tako, da so na varovanem parkirišču vlomili v Tonetov avto in ukradli zajetno vsoto denarja. Domov smo se morali vrniti z razbito stransko šipo na avtu. A kot pravi pregovor, je bil to slab začetek, a dober konec," nam je povedal Levovnik


»Prve olimpijske igre so bile nepozabne, saj smo imeli samo nekaj dni za dokončno pripravo. Športniki niso bili težava, saj so se vso jesen in zimo sistematično pripravljali za sicer še negotov nastop v Albertvillu. Še največ težav smo imeli z administrativno-tehničnimi zadevami, ki so sestavni del vsake olimpijade. Ker smo bili mlada država, stara le nekaj mesecev, smo imeli precej težav z zastavo in himno, saj smo morali organizatorje pripraviti na to, da so izdelali pravilne zastave za plapolanje in za navpično visenje. Tudi pri himni je bilo nekaj dilem, ali naj bo samo instrumentalna ali jo bodo predvajali z besedilom,« nam je še dejal Tomo Levovnik.




Deli s prijatelji