Tomislav Prosen je 72-letna legenda nogometnega Maribora, rekorder po nastopih v najtrofejnejšem slovenskem klubu, zbral jih je 375. Bil je žlahtna desetka na sredini igrišča, o kakršni lahko danes le sanjamo. Zavrnil je celo ponudbe največjih štirih klubov v nekdanji Jugoslaviji in je verjetno tudi prvi igralec Maribora, ki je prestopil v Olimpijo. Leta 1967 je bil po mnenju novinarjev zagrebških Sportskih novosti izbran za najboljšega levega vezista 1. zvezne jugoslovanske lige. »Pred Oblakom in Ačimovićem ter ob boku Osimu in Pavloviću, in to šele prvo leto igranja Maribora v prvi ligi. Pred reprezentanti!« je poudaril živahni sogovornik in v isti sapi dodal: »To je zame največje nogometno priznanje!«
Štiriindvajsetega decembra bo praznoval 73. rojstni dan. Še vedno je čil in zdrav, nogometa sicer ne igra več, igra pa tenis. Kar trikrat na teden. »Res je, igram tenis, nogometa skorajda ne več, bojim se poškodb.« In ne pozabi omeniti, da so skoraj vsi vrhunski slovenski nogometaši tudi izvrstni tenisači. »Izjemen je bil Katanec, a zaradi poškodbe ne igra več. Igral sem tudi z Oblakom. Dobra sta Pavlin in Zahovič, ki igrata vsak dan, med vsemi pa je najboljši Bojan Ban, direktor vijoličnih.« Se je preizkusil tudi v dvoboju z njim? »Z Zahovičem in Banom sem igral enkrat. In za las izgubil.«
Ko sva ravno pri poškodbah, ne pozabi omeniti tekme v Ljudskem vrtu proti Radničkemu iz Niša leta 1967, ko je na klopi sedel poškodovan, ob tesnem izidu pa je na prigovarjanje trenerja moral vstopiti, in … priigral enajstmetrovko. »Nisem je mogel izvajati, ker me je res bolela poškodovana noga. Smo ga pa dali, ja.«
Igra že, kaj
pa vedenje
Njegov današnji status v NK Maribor je »na najvišjem nivoju. Sem zadovoljen.« Še vedno hrani vse članke, članske izkaznice in druge povezave z nogometom. »Imam člansko izkaznico NK Maribor še iz leta 1961. Zato se z marsikaterim podatkom ne strinjam. Predvsem o nastopih, doseženih golih itd. Maribor mi je bil vedno na prvem mestu. Iz Ljudskega vrta sem trikrat odšel, ne po svoji krivdi. Prišel sem kot otrok, sirota. Sem najmlajši od šestih otrok. Vsi bratje (žal že pokojni) so intelektualci, jaz pa sem ključavničar. Najprej sem tri mesece igral za mladince, spomladi 1962 pa tudi za člane. Levo krilo. V treh letih sem prišel do nekega statusa, ki mi še danes ni jasen. Mimo vseh domačih sem postal tudi kapetan.« Pravi, da se je znal tako do kolegov kot funkcionarjev in sodnikov pravilno vesti, zato mu je med vsemi nogometnimi zvezdniki najljubši Lionel Messi. »Veste, če bi moral kot trener izbirati med Ronaldom in Messijem, bi zagotovo vzel drugega. Tako ali tako je nogometni genij, poleg tega se zna tudi zelo lepo vesti. Pri Portugalcu, če ne da gola, trpita tako igra kot vzdušje na stadionu. To pa ni dobro za klub in nogomet.« Kako pa gleda na mariborske zvezdnike? »Hja, glejte! Mali Stojanović je izjemen nogometaš. Ima odlike evropskega nogometaša. Ampak mora brzdati svoje vedenje. Njemu je treba povedati, da je izjemen in da lahko postane najboljši. Ampak se mora odločiti, ali bo igral nogomet ali brenkal kitaro,« malce hudomušno pojasnjuje Prosen. »Mnogi bodo rekli, da sem starokopiten, a to edino obstane.« Pa ga današnji mariborski asi poznajo? »Nekateri me, mnogi ne vedo, kdo sem. Recimo Filipović, ki po mojih informacijah rad muhari tako kot jaz, ni vedel, kdo sem, ko sem mu povedal, da vem za ta njegov hobi. Prijatelji iz Mozirja so mi povedali zanj.«
Pravi nogometni poznavalci iz Maribora pravijo, da je bil Prosen klasična desetka, takšna, kakršne danes skorajda ne najdeš. Z Brankom Horjakom naj bi imela celo izdelano akcijo, pri kateri si je Horjak pred izvajanjem prostega strela namišljeno zavezoval kopačko, potem pa po njegovi podaji zabil gol. Izkoristek naj bi bil celo 80-odstoten! »Z Branetom nisem dolgo igral. Je veliko mlajši. Igral sem s tremi generacijami. Recimo tudi s starim in mladim Kekom. Potem sem funkcijo pomočnika trenerja prepustil tudi Keku.« Zakaj? »Ker se mi je zdelo, da to ni zame. A mi je danes malce žal. Ker znanja imam dovolj, pa tudi marsikaj vidim in znam povedati, kako zadevo rešiti. Recimo že pri Ibraimiju. Naredi izjemno potezo, potem pa spet čakaš nanj dve, tri tekme.« Pa je bil kdaj vpoklican v reprezentanco? »Trikrat. Dvakrat me je povabil Rajko Mitić, enkrat pa Vujadin Boškov. Potem je prišla tista zgodovinska tekma v Zrenjaninu, ko so me obtožili, da sem jo prodal. To me še danes boli. Boškov je prišel po tekmi do mene, jaz v solzah, on pa mi je dejal, da še nikoli ni videl koga igrati bolje.« Ampak Oblak je vendarle igral, čeprav je bil po ocenah krepko za vami? »Oblak je po moji oceni najboljši slovenski nogometaš vseh časov. Z njegovim takratnim znanjem, požrtvovalnostjo in močjo bi še danes lahko igral za Barcelono. Ampak tudi on večkrat poudari, da ne bi nikoli naredil prave mednarodne kariere, če ne bi v Ljubljano prišel Aco Obradović.«
Kot odvečen
šel v Olimpijo
Dvanajst let se je dogovarjal z Dinamom, kamor ga je vleklo že od začetka. »Jerković je vedno prišel k meni in mi govoril: 'Ti si Hrvat, ti bi moral igrati za Dinamo.' Jaz pa sem mu odgovoril: 'Jebi se s tem, jaz sem Jugoslovan, nogometaš in ljubim Maribor.'« Dve leti pa je vendarle igral za Olimpijo, ko je bil star 35 let. Takrat so ga razglasili za petega najboljšega levega vezista v prvi ligi. »Bila je znamenita vezna linija Dimitrijević, Amrić in jaz.« Pa je v Olimpiji zaslužil več kot v Mariboru? »Hah, vse, kar 'sam zaslužio, sam zaružio',« se je pošalil in pripomnil: »Sem si pa uredil kafič Desetko. V Olimpiji nisem zaružil nič.« Mu je kaj žal, da ni šel v Dinamo? »Danes je težko pametovati o tem. Posle 'j... nema kajanja', pravi star pregovor. Zagotovo bi bila moja kariera povsem drugačna, če bi šel v bolj prepoznaven klub od Maribora, kjer bi imel tudi večje možnosti za odhod v tujino.«
Zakaj pa je pri 30 odšel iz Maribora? »Takratni predsednik mi je dejal, da sem veteran in da me niti ne potrebujejo več. Rekel sem, okej, sem veteran, potem pa grem v Olimpijo. Enako sem odšel na Nizozemsko.« Pa drugi klubi? »Igral sem tudi za Crveno zvezdo, v finalu pokala Mitrop (srednjeevropski pokal, op. p.), ko sem bil povabljen v ekipo, ker so trije njihovi standardni člani igrali tekmo z reprezentanco. Takrat smo osvojili ta dokaj prestižni pokal.« Zakaj ga niso vzeli za stalno? »Hoteli so me. Pripravili so mi celo pogodbo. Miljan Miljanić je dejal, da mi zagotavlja 50 tekem za Jugoslavijo. A sem izrekel stavek, ki ga ne bi smel: 'Ćića, nisem dober v cirilici.' Oni so pa Srbi in precej občutljivi na to temo. Zato smo končali.« Kakšen je bil prestop v Olimpijo iz Maribora? »Olimpija je bila v prvi ligi, mi v medrepubliški. Moti me ta nora tekmovalnost med mestoma. Naša velika prednost je bolj množična publika.« Kako gleda na zdaj samostojne državne lige nekdanjih jugoslovanskih republik, katera je najboljša? »Ni najboljše, vse so slabe,« je kritičen Prosen.
Zahovič je izvrsten
Pogovor se je zasukal tudi na slovensko reprezentanco in njen domet. »Glejte, smo zelo majhni. Srečni smo lahko, če nam uspe uvrstitev na veliki turnir. Ačimović je dal gol s polovice igrišča, Osterc tako rekoč iz kota. To so čudeži. Kot uvrstitev Maribora v ligo prvakov pa remi s Chelseajem. To so čudeži. Domača liga je zelo važna. Odsev reprezentance se pozna na ligi. Ko sem igral na Nizozemskem, sem šele videl, kaj pomeni vadbeni center. Ajax pa 24 igrišč v Utrechtu, kjer so s škarjicami rezali travico...« V deželi tulipanov je igral tudi proti slovitemu Johanu Cruyffu. »Da, dvakrat, v pokalu in prvenstveno tekmo. Cruyff je najboljši nogometaš, proti katerim sem igral. Plače sem imel 25.000 guldnov, a sem pobegnil nazaj v Maribor. Za 120.000 dinarjev. Domotožje in denar za prestop sta bila glavna krivca.«
Kako pa nogometna legenda gleda na Zlatka Zahoviča? »Izvrsten športni direktor je. Njegov prihod je bil obliž na rane po prvi uvrstitvi v ligo prvakov. Moja generacija je postavila temelje za NK Maribor. Morate vedeti, da je bila publika v Mariboru že pred Violami. Navijači so mariborski fenomen. To manjka Ljubljani pa Dinamu.« Pa morebiti kaj zameri Zahoviču? »Mah, morda to, da nas velikokrat ne jemlje resno, ko mu hočemo kaj povedati. Takrat nas objame in v svojem slogu reče: 'Dobro, Toma, ti si legenda kluba, ni potrebe, da se ukvarjaš še s tem.'«
Ko smo ga vprašali, kdo bo prvak v tej sezoni, je ustrelil kot iz topa: »Maribor!« In zakaj ima Maribor težave z malimi klubi? »Ne vem, vse je v glavah. Mi smo v republiški ligi nasprotnike gazili po 5:0, 7:1... Imeli smo znanje in samozavest. Pa kilometrino z livad, lukenj, šolskih dvorišč. Sam sem recimo doma v Sisku cele dneve nabijal žogo v zid, ko nisem imel nasprotnika. To po moje našim prevečkrat zmanjka. Pa seveda podcenjevanje nasprotnika.« Proti komu je najraje igral? »Proti Dinamu, absolutno. Pa tudi proti Zvezdi. Veliko smo igrali z njimi. In seveda smo se zbadali. Momčilo Vukotić me je vprašal, kje je žoga, pa sem mu odgovoril, da je pri meni, v banki. Najtežje je bilo igrati s Partizanom. Še posebno če si vedel, da moraš izgubiti po tako dolgem potovanju. Sodnik Ibrahimbegović mi je celo enkrat dejal, da je slab sodnik tisti, ki že v petek zvečer ne pozna rezultata nedeljske tekme.« Je katera trajala odločno predolgo? »Seveda, Olimpija – Partizan, ko so Beograjčani dosegli zadetek v 94. minuti, da so postali prvaki. Džajić mi je takrat rekel: 'Toma, pa kako niste vedeli, da je sodnik Maksimović partizanovec?!'« Jih je kdaj kdo podkupil? »Če bi Partizan na tej tekmi izgubil, bi bil Hajduk prvak. Hajdukovci so nam plačali oddih, kar pa se ni obrestovalo. Seveda pa smo Partizan hoteli razbiti.«