Imamo najboljše, padli so vsi mejniki
Tadej Pogačar, Primož Roglič in Matej Mohorič so osvojili kolesarski svet, vendar so bili pred njimi tisti, ki so jim pokazali in odprli pot na vrh. Mednje sodi tudi danes 50-letni Gorazd Štangelj, ki je nekoč slovenske mejnike premikal na kolesu, zdaj pa dolenjsko kolesarsko znanje po svetu širi kot športni direktor pri ekipi Bahrain Victorious.
Nova kolesarska sezona se je že začela, je pokvarila vaše današnje načrte za srečanje z abrahamom?
»Ne, na srečo še nisem na dirkah, temveč doma. Tukaj se še spomnijo starih običajev, prejšnji teden so mi prijatelji postavili mlaj, na srečo pa imam tokrat rojstni dan v petek, tako da bodo vsi prišli na zabavo.«
Vaš rod se je prebijal proti vrhu, sedanji ga je osvojil. Andrej Hauptman je na tej poti izpostavil vašo zmago na dirki Trofeo Melinda leta 2000, ko ste za seboj pustili številne zvezdnike tistega časa in rojakom pokazali, da lahko zmagujejo v takšni konkurenci ...
»Vsak med nami je postavil nekaj mejnikov, Sandi Papež in še kdo pred njim, nato je prišel Martin Hvastija. To so bili naši prvi profesionalci, sprva je bil super rezultat, če si zmagal za mejo, zdaj imamo najboljše na svetu. Padli so vsi mejniki, višje ne gre. Nisem izumil ničesar novega v kolesarstvu, trudili pa smo se in sanjali o nečem, kar je, kot se je kasneje izkazalo, mogoče doseči.«
Ali iz zgodovinske razdalje kaj obžalujete iz kariere, v kateri ste slavili pet zmag?
»Ne. Ko danes gledam na svoje rezultate, smo bili senca vsega tega, kar se dogaja sedaj. Vseeno sem ponosen na vse, kar se je zgodilo, upam, da se čim dlje nadaljuje to, kar počnem sedaj. Z Bahrainom Victoriousom se dogovarjam za podaljšanje sodelovanja za naslednja tri leta. Z veseljem hodim na dirke in priprave, se oglasim, ko je treba kaj organizirati. Ne vidim boljše službe, v kateri bi tako užival, čeprav se dela trdo, ni osemurnega delovnika ali prostih vikendov.«
Je bilo vredno truda življenje posvetiti kolesarstvu?
»Razmišljam o tem, kaj vse se je moralo poklopiti, da sem prišel do sem. Pri 12 letih sem postavil kolo v kot in bogsigavedi, kaj bi bilo z mano, če trener mojih staršev ne bi prosil, naj me prepričajo, naj se vrnem v klub. Ko sem spet sedel na kolo, mi je steklo. Krka oziroma Adria Mobil mi je dala veliko priložnost. Ne vem niti, kaj bi bilo, če me ne bi opazil Primož Čerin in me zrinil v eno od italijanskih amaterskih ekip, kar mi je kasneje pomagalo pri prehodu med profesionalce. Imel sem srečo, da sem takoj po koncu tekmovalne kariere dobil priložnost kot športni direktor pri Astani. Brez Giuseppeja Martinellija ne bi bilo nič. Na tej poti bi se lahko izgubil, zato sem hvaležen vsem, ki so bili vključeni vanjo.«
Kako trdne kolesarske temelje ste dobili v novomeškem klubu, ki je 50-letnico praznoval le nekaj mesecev pred vami?
»To je klub s tako tradicijo in znanjem, da imamo vsi, ki smo prišli od tam, narejeno kolesarsko fakulteto. Kdor je dovolj talentiran in izučen v Novem mestu, lahko dirka kjer koli. Pri sedanji ekipi včasih še dobimo kakšnega tekmovalca, ki je opravil samo osnovno šolo, naučiti ga moramo, kako priti po bidon k spremljevalnemu vozili, kar je čista osnova ...« Miha Hočevar
