Hrastničani imajo svojega boga Petra

Prihodnje leto bo že 20 let, odkar navijamo za Petra Kauzerja. Pozna nas vsa Evropa, bili smo tudi na olimpijskih igrah v Londonu,« ponosno pove Mitja Jontez, vodja navijaške skupine, ki skoraj dve desetletji navija za Petra. »On je naš ponos, on je del nas. Tukajle pride na kavo. Se druži z nami. Njegov foter je pa itak legenda. Da o mami ne govorim,« nadaljuje Jontez, ki velja za klenega Hrastničana, za katere je Peter bog. Milo rečeno. Radi ga imajo. Po vrnitvi domov mu želi vsak stisniti roko. Ker na tem koncu Save cenijo svoje junake, poskrbijo za pivo, čevapčiče, torto, glasbo in fešto. Pero ima le nalogo, da se nariše točno ob uri ob Savi. Potem pa roka tako in roka drugače, pa objemi, tudi kaka solza se potoči.

Šel bo

»Vsakega sprejema sem zelo vesel. Ko vidiš te iskrene ljudi, ki pridejo in čestitajo ter izkažejo spoštovanje,« 34-letni kajakaš na divjih vodah Peter Kauzer ne skriva, da mu take zadeve prijajo, godijo, božajo to zasavsko čustveno dušo. »Ljubo doma, kdor ga ima ... Lepo je priti domov,« ne skriva, da je precej navezan na ta konec. Čeprav pa da vedeti, da bo Hrastnik, Slovenija, kmalu premajhen za kaliber in potencial, ki ga nosi v sebi. Kot da bi želel povedati, dajte me razumeti, izusti tole: »Težko bom šel kdaj ven. Razen če me bo tja vodila poslovna pot. Ne izključujem te možnosti. A vsakič bom z veseljem prišel domov!« še poudari, ko mu v roke seže Fani, ki je domačinka in njegova velika fanica.

Vse so spili leta 1999

Ko gre Peter na tekmo ali evropsko oziroma svetovno po Evropi mati Anita pripravi avtobus, ki ga praviloma navijači kar popolnijo. Vsi z Mitjo na čelu, ki je tokrat prvič v Prago s sabo vzel tudi sina Filipa. »Mama Anita nas je prvič klicala, ko je Slovenija v Solkanu gostila mladinsko svetovno prvenstvo. Jaz in moji kolegi smo bili nogometni navijači, o kajakaštvu pojma nismo imeli. So pa nas imeli v Solkanu zelo radi, ker smo toliko spili. Po koncu tekmovanja smo spoznali tudi Petra in mu ostali zvesti!« ponosno pove Mitja, pridruži pa se nam še oče Peter, imenovan tudi Kapsl. Menda je dobil vzdevek, ker je bil tako hiter na vodi in spreten z veslom. Oče je pri 61 letih.


»Zasavci smo zategel narod, ne damo se, nič name ne pride do živega. Vsi ti Perovi rezultati pa so plod trdega dela. Saj jaz sem bil tudi hiter, pa občutek za vodo sem tudi imel. A sem bil srečen in zadovoljen že s tem, da smo šli na tuje na tekmo in tam lutal i ... Peter je drugačen, zna!« oče ne skopari s komplimenti na sinov račun.

»Nekaj je še; 34 jih ima. Naučil se je poslušati svoje telo, to je ključno. Včasih, ko mu ni šlo, je znal tudi znoreti, danes je drugače. Šel je skozi to fazo, ki je nujna na poti do vrha,« opozori Kauzer senior na pomemben faktor uspeha. Oče tudi pove, da je pragmatičen trener: svoje varovance uči osnove in samostojnosti. Potem je tu za to, da rešuje dileme in deli nasvete. Tudi pri Petru je bil uspešen, zato mu lahko le čestitamo.

Oče Pero

»Moj oče je bil dober kajakaš. Zdaj je moj trener. Včasih je plus, včasih pa minus, da je oče tvoj trener. A bistveno je, da vem, da ga imam ob sebi. Ko ga potrebujem, je tu, to šteje,« nadaljuje Peter mlajši, ki priznava, da mu niti danes v četrtem desetletju življenja ni težko vsak dan na trening. »Voda je moja prva ljubezen, od katere pa se težko ločiš. Rad imam vodo, rad se igram z njo,« poskuša opisati to igro, ki jo spremljamo, ko Pero premaguje metre od starta do cilja. Včasih ga tam čaka hči, ki jo ima neizmerno rad.

»Ko imaš družino in postaneš oče, se ti življenje spremeni. Na bolje! Precej bolj mirno se odzivaš na vse skupaj,« prizna, da je družina na prvem mestu, takoj za njo pa šport, ki roko na srce, Petru zasluženo reže lep kos kruha. Vsaka rezina pa je prigarana. Tega se zaveda tudi Petrova mama Anita, ki še danes, čeprav že rutinerka po vseh sprejemih, ki jih je sin imel, vsak sprejem še kar dojema čustveno in ponosno. Pa saj je prav tako. Če se po jutru dan pozna, bo letos v Hrastniku vsaj še enkrat veselo. Jeseni bo svetovno prvenstvo v Braziliji!