Gimnastičar Anton umrl med nastopom na svetovnem prvenstvu (FOTO)
Pisalo se je leto 1928, nizozemski Amsterdam je gostil olimpijske igre, na katerih so prvič prižgali olimpijski ogenj, tudi Grčija je premierno prva hodila v mimohodu. Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, naslednje leto se je preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo, je zastopalo 34 tekmovalcev, med njimi devet Slovencev.
Poleg nogometaša Maksa Mihelčiča in kolesarja Josipa Šolarja so bili glavni adut reprezentance telovadci, sedem Slovencev (Leon Štukelj, Edvard Antosiewicz, Ivan Porenta, Anton Malej, Boris Gregorka, Stane Derganc in Josip Primožič) ter Hrvat Dragotin Ciotti, zbrani okrog trenerja dr. Viktorja Murnika. Prvo ime ekipe je bil Leon Štukelj, ki je na teh igrah osvojil tri kolajne, posamično zlato na obročih, bronasto v moškem mnogoboju, povrhu pa še bron z moško gimnastično ekipo.
Poškodoval si je hrbtenico
Gimnastičarji so osvojili prvo ekipno kolajno na olimpijskih igrah za državo pod vladavino kralja Aleksandra I., a za uspeh so izvedeli šele, ko so zapustili tekmovališče in se zaradi finančne stiske nemudoma odpravili proti domovini.
Odličja so prejeli prek konzularne pošte. Del olimpijske gimnastične bronaste kolajne je bil tudi Anton Malej s Savice, zaselka med Bohinjsko Bistrico in Ribčevim Lazom, ki je dve leti pozneje zastopal državo na svetovnem prvenstvu v Luksemburgu. Po koncu so zapisali v dnevniku Jutro: »Vrnili so se v domovino naši zmagoviti tekmovalci, vrnil se je tudi on – Sokol s strtimi krili.«
V Luksemburgu, kjer je bila Jugoslavija znova tretja, se je zgodila tragedija. Malej je med vajo na krogih izgubil stik z orodjem, z vso silo treščil z višine na neustrezne blažilne blazine in negibno obležal. Odpeljali so ga v bolnišnico, kjer je naslednji dan zaradi poškodb hrbtenice umrl. Star je bil komaj 23 let.
Kustosinji Gorenjskega muzeja Anja Poštrak in Barbara Kalan sta o bohinjskem športnem velikanu pripravili razstavo v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici.
»Pred 20 leti je muzej že pridobil del predmetov, ki so razstavljeni, nato smo prejeli še druge. Preden so bili razstavljeni, so bili ustrezno obdelani in imajo dodano vrednost,« pove Poštrakova: »Predmeti so prišli iz njegovega domačega Bohinja, hranil jih je domačin in jih podaril muzeju, med drugim žalne trakove z vencev tedanjih eminentnih posameznikov in sokolov iz Ljubljane. Ko smo že odprli razstavo, se nam je oglasil član družine Malejevih in nam prinesel Antonov portret, ki je nastal, še preden je odšel v Ljubljano.«
Pokopali so ga kot heroja
»Fotografije so iz Muzeja novejše zgodovine in Narodne univerzitetne knjižnice, ki hrani večino slikovnega gradiva iz časopisa Jutro, ta je iskreno podpiral sokolsko gibanje na Slovenskem. Prihod krste z Malejevimi posmrtnimi ostanki in nato pogrebne slovesnosti so bili svojevrsten fenomen. Bilo je, kot da bi se poslavljali od največjega vojnega heroja. Samo v Ljubljani, preden so ga prepeljali v rodni Bohinj, so pogrebne slovesnosti trajale tri dni,« razloži Kalanova in doda: »Zanimivo pa je, da so o Maleju poročali še na obletnico njegove smrti, ko so mu na pokopališču odkrili spomenik, nato pa je utonil v pozabo. Morda tudi zato, ker je imel kratko športno kariero.«
Na olimpijskih igrah v Amsterdamu so prevladovali Američani, med posamezniki pa so izstopali Švicarja Georges Miez (tri zlate in ena srebrna medalja) ter Hermann Hänggi (dve zlati, srebrna in bronasta medalja) v gimnastiki, finski tekač Paavo Nurmi, ki je z deveto zlato kolajno dopolnil zbirko zlatih s predhodnih iger v Antwerpnu in Parizu in ji dodal še dve srebrni, danski kolesar Henry Peter Christian Hansen in ameriška plavalka Albina Lucy Osipowich (po dve zlati). V ameriški plavalni ekipi je bil tudi Peter Johann Weissmüller, v Romuniji rojen Američan, ki je kot Johnny Weissmüller osvojil dve zlati kolajni, pozneje pa zaslovel v Hollywoodu, med drugim je nastopil v 11 filmih o Tarzanu.
To potrdi Poštrakova: »Mlajše generacije domačinov sploh ne vedo, kdo je Malej. Na njegovi rojstni hiši, v kateri so danes apartmaji, ni niti spominske plošče. Zato smo v zgornjem nadstropju med stalno razstavo umestili Maleja ob bok še trem znanim Bohinjcem: Francetu Bučarju, Valentinu Vodniku in Janezu Mencingerju. Tam je razstavljena tudi Malejeva sokolska čepica.«
Anton Malej je bil peti otrok hlapca in rejca koz Janeza in gospodinje Marije Malej, rojen 16. januarja 1907. Osnovno šolo je obiskoval v Bohinjski Bistrici, leta 1922 pa se je preselil v Ljubljano, kjer bi se pri mojstru Vidmarju lahko izučil za dežnikarja. Pritegnilo ga je sokolsko gibanje, pridružil se mu je in med telovadnimi vajami pokazal izjemno spretnost predvsem na drogu in krogih.
Na izjemno dobro pripravljeni razstavi o prezgodaj preminulem gimnastičnem asu pa manjka najpomembnejši kos. Kje je bronasta kolajna Antona Maleja z olimpijskih iger v Amsterdamu leta 1928? Anja Poštrak in Barbara Kalan odvrneta: »Usoda njegove kolajne z olimpijskih iger nam ni znana.«
