SMELT OLIMPIJA

Dvignimo roke gor, gremo na final four ...

Objavljeno 04. april 2020 11.39 | Posodobljeno 04. april 2020 11.40 | Piše: Eduardo Brozovič
Ključne besede: Smelt Olimpija

Nepozabni 3. april leta 1997 Podvig Smelta Olimpije za zgodovino

Gregor Fučka (levo) in Marko Milič (desno) sta odraščala kot soseda v kranjskem bloku, 3. marca 1997 pa sta se spopadla na vso moč. FOTO: Igor Modic
Zgolj osem moštev se je v zadnjih petih sezonah uvrščalo med najboljšo četverico v evroligi, med njimi le CSKA in Fenerbahče (po 5), Real Madrid (4) in Olympiakos (2) več kot enkrat, zunaj elite so ostali celo klubi, ki vlagajo vrtoglave zneske. V Sloveniji vse od sezone 2012/13 sanjarimo, da bi znova imeli evroligaša, toda na današnji dan pred 23 leti, 3. aprila 1997, so se tudi Olimpijini košarkarji prebili med velike. V Milanu so ugnali domači Stefanel s 77:61 in se z 2:1 v zmagah uvrstili na nepozabni final four.


Milič razbil tablo do prafaktorjev

»Saj ni res, pa je: Smelt Olimpija z zmago v Milanu potuje v Rim!« je bil zgovoren naslov v Delu dan pozneje. Zanj je poskrbel že pokojni novinarski kolega Stane Trbovc, dolgoletni kronist slovenske košarke, priča imenitnih uspehov pa tudi spodrsljajev naših klubov in reprezentanc. Med vsemi je prav milanski podvig nekako ušel iz glav ljubiteljev košarke, ki se odlično spomnijo odločilnega koša Vladimirja Stepanie v tretji tekmi osmine finala s Cibono v Zagrebu za končnih 62:61, neustavljivega Olympiakosovega branilca Davida Riversa (28 točk) ob rimskem polfinalnem porazu Ljubljančanov s 65:74 in zmage v dvoboju za tretje mesto nad Asvelom (86:79), med katerim je Marko Milič razbil tablo do prafaktorjev s silovitim zabijanjem.
Stefanel je za mnoge ostal skrit v meglici. Potem ko je osvojil prvo mesto tako v uvodnem delu evrolige 1996/97 kot v drugem krogu in v osmini finala izločil bolonjski Kinder z 2:1 v zmagah, je v četrtfinalu le naletel na boljšega – Smelt Olimpijo. Prvo tekmo v Milanu so dobili gostitelji s 94:90, 28 točk ljubljanskega organizatorja igre Arriela McDonalda je bilo premalo. Tudi v Tivoliju je bilo tesno (73:69), dvomestno število točk sta dosegla le McDonald (14) in Stepania (10), na dan D pa so prišle vse odlike košarkarjev Zmaga Sagadina, čeprav so ob polčasu zaostajali z 29:31 in na koncu metali za tri točke le 4:11. Ob zgodovinski zmagi s 16 točkami razlike so imeli osem učinkovitih mož: leteči Milič se je izkazal s 17 točkami in 9 skoki, spretni McDonald je dodal 12 točk, ostrostrelec Darren Henrie 11 (za tri 3:5), srčna Jaka Daneu in Mario Kraljević po 9, Stepania 8, Marko Tušek 6 in Ivica Jurković 5. Pri ničli sta ostala le najbolj izkušena, Dušan Hauptman in Roman Horvat, ki pa sta svoje z odliko opravila v finalu evropskega pokala tri leta prej, ko sta španskemu Taugresu (zdajšnji Baskonii) v Lozani skupaj natresla 63 točk.


Mermal se je na žalost uštel

Pri Stefanelu sta izstopala le Kranjčan Gregor Fučka (20) in center Warren Kidd (19), krilo Alessandro De Pol je zmogel 7 točk. Olimpijina obramba, za katero je takrat veljalo, da je najboljša v Evropi, je namreč onemogočila tekmečeve branilce. Trener Milančanov Francesco Marcelletti je v trenutkih popolne prevlade Smelta Olimpije nedvomno zelo pogrešal Dejana Bodirogo, ki je nekaj mesecev prej prestopil k madridskemu Realu. General Ljubljančanov Zmago Sagadin, ki je s pomočnikom Tomom Mahoričem še enkrat uveljavil visoko šolo tivolske košarke z izčrpavanjem tekmeca in unovčenjem prigaranega v zadnjih minutah tekem, je po veliki zmagi poudaril: »Zmago smo iztrgali z zobmi. Dobili smo psihološko vojno, ključen pa je bil prvi polčas, ko Italijanom nismo dovolili, da bi se razigrali. Vse bolj so bili živčni, medtem ko smo mi imeli še veliko rezerv. Ko smo jih v drugem delu uveljavili, ni bilo več ovir.«

V sedmih nebesih je bil tudi takratni predsednik kluba Jože Mermal: »To ni več realnost, to je fantazija. Vesel sem, da je evropski projekt več kot uspel, menim pa, da bo ekipa dozorela šele v naslednjih letih.« Na žalost se njegove besede niso povsem uresničile. Tivolska zasedba se je po rimskem F4 preimenovala v Union Olimpijo, a se ni več prebila med elitno četverico. V letih 1998 in 1999 se je uvrstila v osmino finala evrolige, v letih 2000 in 2001 v četrtfinale, nato pa se je začel klub utapljati v dolgovih, iz katerih se je izvil šele ob lanski združitvi s Cedevito.


Direktorja Zorčiča je izdalo srce

A ne smemo pozabiti, da so bila zelo pisana tudi leta pred sanjsko sezono 1996/97. Tik pred podvigom v Lozani je Smelt Olimpija izpadla v 2. krogu kvalifikacij evrolige proti portugalski Benfici in se (na vso srečo) morala preseliti v evropski pokal. Leto pozneje je v evroligi dosegla le tri zmage v 14 tekmah. V sezoni 1995/96 jo je v evroligaških kvalifikacijah ustavil Pau-Orthez, ki je bil v dveh tekmah uspešnejši s 47 točkami razlike, v nadaljevanju v evropskem pokalu pa je iztržila le tri zmage v 10 nastopih, čeprav so bili ob PAOK in moskovskem Dinamu njeni tekmeci hrvaški Zrinjevac, poljski Wloclawek in estonski Kalev. Zato pa je vmes dokazala, da so čudeži pod obroči mogoči, če se za hip združijo vse pozitivne sile. Tako kot so se med imenitnim večerom v milanski dvorani Forum, v kateri je glasno odmevala pesem slovenskih navijačev. Saj se še spomnite: »Dvignimo roke gor, gremo na final four ...«

Le pol dneva po velikanskem uspehu je Tivoli vendarle zavila žalost, saj je Smelt Olimpija nenadoma ostala brez dolgoletnega direktorja Iva Zorčiča. Sreča je bila bržkone prevelika, da bi lahko njegovo srce zdržalo.
23
let mineva od Olimpijine uvrstitve na zaključni turnir v evroligi.




Deli s prijatelji