Dinastija Daneu se nadaljuje

LJUBLJANA – Slovensko (košarkarsko) srce bije v ritmu evrobasketa, ki bo našo državo prihodnje leto postavil v center košarkarske Evrope, kjer pa smo Slovenci zaradi Iva Daneua, ki je eden od treh ambasadorjev EP 2013 ter legenda evropskega in svetovnega formata, že bili. Košarkarska dinastija Daneu traja še danes, Ivov sin Jaka je šel po karieri v Olimpiji med trenerje, po dedovih stopinjah pa stopata še vnuka Jure in Žiga. Danes 75-letni Ivo rad obuja spomine na dni, ko denar, pohlep, komolčarstvo, individualizem in podobne bolezni družbe še niso bile v središču in ko je bila ljubljanska Olimpija še pojem košarke na Balkanu.

Madžarke poškodovale ženo

Daneu se je rodil v Mariboru, med drugo svetovno vojno pa so družino izselili v Srbijo. Po vrnitvi v Maribor mu je leta 1949 umrl oče, mati je ostala sama s štirimi otroki. Ivo je želel igrati tenis, a zanj ni bilo denarja. Igral je nogomet, ki pa se mu je zameril po močnem udarcu v glavo. Leta 1949 je začel igrati košarko pri Poletu, kjer je ostal do 1956., ko se je preselil v Ljubljano k Olimpiji. Vmes je spoznal ženo Katjo. Zgodilo se je na košarkarskem igrišču v mariborskem Ljudskem vrtu. Katjin brat je bil Ivov sošolec, košarkarski as pa je prepisovanje nalog izkoristil, da je večkrat videl njegovo sestro. »Bila je izvrstna košarkarica,« jo pohvali Ivo in se spomni na grobe Madžarke, ki so ji onemogočile kariero: »Na tekmi v Novem Sadu, igralo se je na betonu, so jo zelo poškodovale,« pravi Ivo.

Leta 1968 se jima je rodil sin Klemen, danes je magister mednarodnih financ, Jaka pa je privekal na svet tri leta pozneje. »Klemnovo rojstvo smo bolj konkretno proslavili,« se teh dni spominja Ivo, ki je 1968. že delal kot zastopnik zagrebškega Velesejma v Sloveniji, ob tem pa igral tudi košarko. Ker novi šef ni imel toliko razumevanja za šport kot njegov predhodnik, je izpustil priprave (na srečo je reprezentanca odpotovala v Srednjo Ameriko dva tedna prej, da bi se Daneu lahko pripravljal na igre), povrhu pa je tri dni pred odhodom na olimpijske igre v Mehiko zbolela še žena, dobila je napad žolčnih kamnov. »Morala je v bolnišnico. Sina sem odpeljal v Maribor k teti, nato pa sem se vrnil v Zagreb, od koder smo odšli na igre. Na srečo smo imeli iz Mehike zaradi televizije neposredno telefonsko linijo 24 ur na dan, po petkrat na dan sem bil v stiku z ženo.«

Klemen in Jaka sta rasla, oče je košarkarsko pot sklenil, sinov pa ni nikoli silil, da bi šla po njegovi poti. Na glas si je le želel, da ju ne bi premamila ulica. »Ni ju, ponosen sem na oba,« pove Ivo. Klemen je najprej treniral plavanje, a je dal prednost šoli. Kot rokometaš, treniral je na Prulah, se je na enem od treningov poškodoval, v bolnišnici pa so mu slabo omavčili poškodovani prst.

Raje Olimpija 
kot Slovan

Jaka je košarko začel igrati v osnovni šoli. »V petem razredu so se začeli krožki, prej sem celo brcal nogometno žogo.« Oče je želel, da bi nosil dres Olimpije, »čeprav nimam nič proti Slovanu«, hitro doda, a mu ju je bilo prijetneje, ko je Jaka zaigral za zmaje. O košarki nista veliko govorila. Enkrat je Ivo očetovsko vendarle svetoval sinu, da bo moral večkrat pogledati proti obroču. Pri tem je ostalo, Jaka je odšel, a ostal zvest svoji tradiciji – izjemnemu obrambnemu igralcu, ki mu ni bilo težko zaposliti boljše postavljenega soigralca. »Šel je svojo pot, nanj nisem imel vpliva,« doda Ivo, Jaka pa pristavi, da so ga še posebno radi primerjali z očetom, ko je igral slabo.

Tudi Jaka je partnerico našel v košarkarskih vodah.

»Športniki smo se redno srečevali, spoznala pa sva se v diskoteki Babilon,« pove, kje je srečal Uršo Žen, s katero sta se poročila leta 1999. Tri leta za tem je Jaka predčasno sklenil športno pot, krive so bile poškodba hrbta in kar dve operaciji. »Ni šlo več tako,« priznava danes trener mladinske vrste Uniona Olimpije, pri svojem delu pa mu koristijo nasveti, ki jih je dobil pri Zmagu Sagadinu in Vinku Jelovcu. Očeta Iva trenerstvo ni mikalo, čeprav je bil trener Olimpije v dveh obdobjih, vodil pa je tudi trboveljski Rudar.