IZ ARHIVA

Dan nogometnih sanj v modri barvi proti Dancem

Objavljeno 28. september 2020 16.03 | Posodobljeno 28. september 2020 16.03 | Piše: Siniša Uroševič

Pred natanko 40 leti spektakel v Ljubljani. Edina uradna tekma modrih pri nas.

FOTO: Sport
Nogometni navdušenci slovenskega glavnega mesta so v dolgih desetletjih doživeli marsikaj: gostovanje Benfice z Eusebiom, pozneje Milana z vrhunsko zasedbo italijanskih in nizozemskih reprezentantov, tudi Liverpoola z izjemno množico iz srednje generacije privržencev pri nas, nepozabne tekme Slovenije s Francijo, Rusijo, Ukrajino itn. Prav na včerajšnji dan pa je minilo okroglih 40 let od edinega kvalifikacijskega nastopa modrih za Bežigradom, ko je bila Slovenija v jugoslovanski federaciji. Prav najvidnejša vloga v ostri konkurenci tekmecev ji ni pripadala, ne nazadnje so si zmaji svoj edini evropski nastop v dobi SFRJ priborili z omenjeno Benfico, leta 1970 po zaslugi uvrstitve v finale domačega pokala, vseeno pa je tudi ljubljanska nogometna šola vzgajala spoštovanja vredne nogometaše in tako tudi reprezentante.

22.000 gledalcev je spremljalo tekmo Jugoslavije in Danske.


Najvidnejši je bil vsekakor Brane Oblak, pozneje tudi član udarne Bayernove enajsterice, s soigralcem iz Olimpijinih vrst Danilom Popivodo sta predstavljala prepoznavno zeleno-belo dvojico pri izbrani vrsti. Toda nista dočakala trenutka, da bi na uradni reprezentančni tekmi igrala za Bežigradom. In tako prav na tej edini kvalifikacijskega značaja, v skupini za uvrstitev na mundial 1982, pri domači vrsti ni bilo niti enega slovenskega nogometaša. Bilo je to ravno obdobje, ko se je omenjeni dvojec počasi poslavljal od igrišč, naslednja reprezentančna aduta iz Ljubljane, Marko Elsner in Srečko Katanec, pa sta še opozarjala nase v mlajših selekcijah.

Vratar zadel iz enajstmetrovke

Toda slovenska metropola je vseeno doživela pravi športni praznik. Na tribunah se je nagnetlo 22.000 obiskovalcev, med njimi 1000 razposajenih gostov iz Danske, domača reprezentanca pa se je veselila točk in tesne zmage z 2:1. Razburljiv je bil prvi polčas, ko so gostje hitro povedli, modri pa izenačili z nenavadnim strelcem: vratar Dragan Pantelić je izvajal enajstmetrovko in ugnal tekmeca v vratih gostov, gol za zmago pa je nato zabil Splitčan Zoran Vujović. Nad drugim polčasom množica na tribunah ni bila ravno vzhičena, šteli pa sta točki za zmago v skupini, v kateri je pozneje jugoslovanska reprezentanca osvojila 1. mesto pred Italijo. In pozneje na mundialu? Azzurri so postali svetovni prvaki, izbranci selektorja Miljana Miljanića pa so se od tekmovanja poslovili po koncu uvodnega dela. Sicer pa je bila Slovenija v tistih dneh, ob koncu septembra 1980, nogometno obarvana. Najprej smo na Gorenjskem v idiličnem Podvinu mnogi odprtih ust in prvič od blizu spremljali priprave reprezentantov, med katerimi sta bila najpogosteje med lovci na avtograme Safet Sušić (Sarajevo) in Zlatko Vujović (Hajduk), na tekmi pa sta bila nato najboljša edina dva reprezentanta, ki sta igrala v tujini – Spličan Ivan Buljan (Hamburg) in Črnogorec Nikola Jovanović (Manchester United). Vsi do zadnjega pa so bili navdušeni nad razmerami in tudi ozračjem na tekmi, po kateri je Miljanić povedal: "Počutil sem se kot na največjih svetovnih stadionih."




Deli s prijatelji