TENIS

Čudežni junij Mime Jaušovec

Objavljeno 04. junij 2020 07.02 | Posodobljeno 04. junij 2020 07.02 | Piše: Eduardo Brozovič

Jubileja najboljše slovenske teniške igralke v zgodovini 5. junija 1977 osvojila Roland-Garros, 4. junija 1983 igrala v finalu.

Mima Jaušovec s pokalom, ki ga je osvojila na Roland-Garrosu. FOTO: Arhiv Dela
Na igriščih Roland-Garrosa bi morali ta konec tedna odigrati finalne dvoboje odprtega prvenstva Francije v tenisu, a bodo zaradi znanih razlogov prišli na vrsto šele čez štiri mesece. Današnji in jutrišnji dan pa imata velik pomen v življenju legendarne Mime Jaušovec; 5. junija 1977 je bila uspešna v finalu prestižne prireditve v Parizu in dosegla edino slovensko zmago na turnirjih za veliki slam, 4. junija 1983 pa je na istem peščenem igrišču klonila šele v odločilnem dvoboju za naslov prvakinje.

Jaušovčeva se je trikrat uvrstila v finale turnirjev za veliki slam v posamični konkurenci, vedno na Roland-Garrosu. Uspelo ji je tudi leta 1978, ko jo je na zadnji stopnici ustavila Romunka Virginia Ruzici, ki je bila vrsto let njena partnerica med dvojicami. A čeprav je vedno težko izbrati najljubši podvig, zdaj 63-letna Mariborčanka ni nikoli dovolila dvoma. »Zame osebno je bil večji uspeh finale leta 1983, saj so takrat v Parizu nastopile vse najboljše. V finalu me je ustavila Chris Evert, edina iz takratne elite, ki je nisem nikoli ugnala,« se je poraza z 1:6, 2:6 pred natanko 37 leti spominjala Jaušovčeva.

Takratna konkurenca je bila tako močna, da se ni uvrstila med 16 nosilk turnirja. A v 3. krogu je premagala sedmopostavljeno Nemko Sylvio Hanika, v četrtfinalu s 6:1, 6:1 Američanko Kathy Horvath, ki je v 4. krogu izločila tedanjo št. 1 Martino Navratilovo, v polfinalu pa Britanko Joe Durie v treh nizih. Sedemkratna zmagovalka Roland-Garrosa iz ZDA je bila nato premočna, slovenski šampionki se je poznala tudi utrujenost. »Začela sem prepočasi, nato pa hitela prehitro nabirati točke, da bi nadomestila zamujeno. Chris je bila medtem izjemno osredotočena, ne verjamem, da mi je podarila več kot dve ali tri žogice,« je izjavila po zadnjem finalnem nastopu na turnirjih za veliki slam pri 27 letih.

Borne nagrade za današnje čase

Povsem drugačne so bile okoliščine v letih 1977 in 1978. Večina najboljših se je namreč odločila za igranje na bolje plačanih prireditvah World Team Tennis in pustila ob strani klasične turnirje, tako da je bila Jaušovčeva obakrat prva nosilka, čeprav je bila 11. na svetovni lestvici WTA. Ob njenem pariškem zmagoslavju so manjkale Evertova, Navratilova, Billie Jean King, Virginia Wade, Sue Barker, Rosie Casals ... Mariborčanka se je brez izgubljenega niza prebila do polfinala, v katerem je s 6:1, 3:6 in 6:2 prekosila Regino Maršikovo iz Češkoslovaške, v finalu pa s 6:2, 6:7 in 6:1 Romunko Florento Mihai ter si prislužila za današnje čase skromno nagrado 5000 mark; prvouvrščeni med moškimi, Argentinec Guillermo Vilas, je zaslužil štirikrat več. Lani sta pariška zmagovalca obeh spolov prejela po 2,3 milijona evrov.

»Če zdaj pogledam žreb, sem premagala igralke, proti katerim nisem mogla izgubiti. A levo koleno me je med finalom zelo bolelo in večkrat sem imela občutek, da ne morem niti stati. Zato pa mi je toliko bolj žal poraza z Virginio leto dni pozneje. Proti njej sem izgubila le enkrat, v tem finalu. Je pa res, da se nisem dobro počutila, zaradi slabosti nisem spala vso noč,« je poudarila Mima Jaušovec. Tudi prvi letošnji teden junija ostaja v njenem znamenju. Od sobote do ponedeljka se bo na dobrodelnem turnirju z njenim imenom v Domžalah preizkusilo 20 najboljših slovenskih igralcev, porazdeljenih v vzhodno in zahodno ekipo. Prvi imeni prireditve bosta Polona Hercog in Aljaž Bedene




Deli s prijatelji