Tina Maze o materinstvu: Sem čisto nasprotje moje mame
Ogromno časa preživi s hčerko, pravi pa, da ni zaposlena dnevno kot 'navadne' mame, ki gredo v službo.
Odpri galerijo
Tina Maze. FOTO: Jure Eržen, Delo
Tina Maze je kot nekdanja smučarka te dni v vlogi vzornice mladih obiskala mladinske zimske olimpijske igre (ZOI) v Lozani. Lastnica rekorda po številu doseženih točk v eni sezoni svetovnega pokala je v pogovoru za novinarja STA Aleksandra Mladenovića povedala, da je bila prepričana, da bo Mikaela Shiffrin njen rekord z lahkoto presegla.
Tina se trenutno še najbolj posveča vlogi mame. Z družino, hčerjo Anouk in življenjskim sopotnikom Andreo Massijem, je na povabilo predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) Thomasa Bacha obiskala olimpijsko prestolnico Lozano, ki gosti tretje ZOI mladih.
Kakšen je bil namen obiska v Lozani in načrtovanega sodelovanja z MOK?
Dogovorili smo se, da obiščemo olimpijsko vas in ZOI v Lozani. V soboto sem si ogledala hokejsko tekmo, žal prejšnji teden nisem mogla, ko je bilo na sporedu alpsko smučanje. Malo smo se družili in predebatirali, kakšne so naše skupne poti v prihodnosti. Nič posebnega, sodelovanje še razvijamo. Nimam še kaj preveč povedati.
Od predsednika MOK ste prejeli prav posebno darilo.
Darilo je bilo prav to povabilo. Odzvali smo se in ga prišli pozdravit. Podaril mi je baklo, s katero so prinesli olimpijski ogenj na odprtju ZOI v Vancouvru leta 2010. Imela jo bom za spomin, doma bomo z njo okrasili prostor ali pa jo bomo prižgali pred hišo. To darilo je bilo zelo posebno presenečenje. Želela sem si jo že od takrat, ko sem tam osvojila svoji prvi olimpijski kolajni. Zlati kolajni sem osvojila v Sočiju, eno baklo še pogrešam, tako da si moram še nekako tudi to 'priboriti'. Ena v zbirki mi še manjka.
Kaj olimpijske igre pomenijo vam?
Olimpijske igre so tradicija, ki je ekstremno močna za vse tekmovalce. Vsaj zame. Mogoče mladi vidijo olimpijske igre malo preveč v negativni luči. Nekateri komentarji so, kar se tiče športa, negativni. Mogoče smo na splošno ljudje preveč negativno usmerjeni in potem se včasih malo izgubljajo take lepe stvari, kot so olimpijske igre, kot je šport in čistost športa. Jaz jih vidim zelo čisto, za tem stojim, zato je bilo zame postati olimpijska prvakinja nekaj močnega, nekaj, kar je bilo lepo osvojiti.
Je biti olimpijski prvak največ, kar lahko doseže športnik?
Odvisno od tega, koliko si sanjač in koliko nisi. Bolj to dojemam kot neko višjo silo. Res je, da je veliko olimpijskih prvakov, ampak vseeno je vrh zelo ozek. In priti tja v svojem športu ... Zagotovo je treba veliko dela, veliko odrekanja, veliko izkušenj, stvari, ki si jih moral doživeti in preživeti. Zdaj ko sem končala kariero, si želim mogoče to prenesti na mlajše. Kar počnem že s tem intervjujem.
Se mi zdi lepo, da se lahko drugi učijo naprej. Jaz sem se učila od drugih: od Mateje Svet, (Primoža) Peterke, (Alberta) Tombe, od Vreni Schneider in od mene so se učili drugi. Tako da je vse skupaj en krog, olimpijski, ki se razvija.
Pred osvojitvijo naslovov olimpijske prvakinje ste postali lastnica rekorda po številu osvojenih 2414 točk v seštevku svetovnega pokala v sezoni 2012/13. Tega še nihče ni uspel ponoviti, niti Američanka Mikaela Shiffrin. Težka naloga?
V bistvu je. Jaz sem mislila, da me bo Mikaela z lahkoto presegla, ker ni svetovnega prvenstva in imajo veliko več tekmovanj v svetovnem pokalu, medtem ko je bilo pri meni vmes še svetovno prvenstvo, kar pomeni, da je bilo dva tedna manj tekem v svetovnem pokalu in s tem manj točk.
To, kar se dogaja Mikaeli, v bistvu še bolj potrjuje mojo izjemno sezono. Bila je samo ena. Ampak vedela sem, če se bom zapisala enkrat v šport z rekordi v alpskem smučanju, se bom lahko samo v eni sezoni, ker sem v karieri preveč zaostajala do leta 2013. Ne morem se pohvaliti z veliko zmagami, se pa lahko pohvalim z veliko točkami.
Letos je v izjemni formi Slovakinja Petra Vlhova, ki jo trenira vaš nekdanji trener Italijan Livio Magoni.
Petra je super tekmovalka. Vem, da je imela poleti zdravstvene težave, ki niso nikoli dobrodošle. Zdaj si je dobro opomogla, Livio (bili smo skupaj toliko sezon, se učili eden od drugega), pa je postal še boljši trener. Ker smo delali skupaj, ker nas je on učil, ker smo mi njega učili in skupaj smo bili ena krasna celota ... To je to, kar Petra potrebuje za uspeh.
Žan Kranjec navdušuje v veleslalomu, v ekipi, ki bi ji lahko rekli solo, kot je bila samostojna ekipa Team to aMaze. Se strinjate?
Navdušena sem, kako Žan napreduje, kako tekmuje, kako se rešuje iz težav, navsezadnnje na tekmi v Adelbodnu. Seveda spremljam, kaj se dogaja tudi Ilki (Štuhec). Mogoče v otroških kategorijah ni nujno, da imaš toliko individualen pristop, mislim pa, da je dobro, da ga imaš pozneje. Ko si že razvit tekmovalec in se vse sile usmerijo na tebe, malo bolj kot tedaj, ko je v ekipi sedem ali deset ljudi in se vse malo razprši. Tak način dela je zagotovo dober, zahteva pa dobre strokovnjake in tiste, ki so se pripravljeni učiti in ne misliti, da vedo vse. Tako da sem vesela, da so se v ekipi Žana Kranjca nekatere stvari spremenile. Mislim, da so se naučili marsikaj od Andree, ki je bil ravno toliko z njimi, da jim je dal nekaj.
V vrhunskem športu je veliko odrekanja.
Absolutno. Najsmešnejše je bilo prvo sezono s privatno ekipo, ko smo šli na priprave na Novo Zelandijo, in so vsi rekli, da gremo na počitnice, ampak nismo bili niti približno na počitnicah. Spali smo v skromnih razmerah, ki se jih nerada spominjam, ampak bili smo na Novi Zelandiji. In smo trenirali dobro, to je bilo najpomembnejše.
Ob sebi smo imeli švicarsko ekipo, ki nas je sprejela medse, da sem lahko bila z njimi in razvijala material Stöcklija, ki sem ga zamenjala ravno tisto sezono. In biti ob Fabienne Suter v tistem trenutku je bila zame najpomembnejša stvar. Ker če tedaj, ko zamenjaš proizvajalca smuči, nimaš osebe, s katero se lahko pogovarjaš o materialu, je zelo težko. Takrat se je za nas vse skupaj začelo.
Tina Maze, ne le nekdanja alpska smučarka, ampak legenda alpskega smučanja, vplivnica, blogerka in ... mati. Veliko vlog hkrati?
Prioriteta je zdaj čisto drugje. Na prvem mestu je družina, hčerka, največ časa sem z njo. Potem imam obveznosti, tu pa tam. Nisem pa zaposlena dnevno, kot 'navadne' mame, ki gredo v službo, otroci pa v vrtec. Tako da sem čisto nasprotje moje mame, ki je morala žal še iti v šolo, je bila še študentka, ko me je rodila, in je to čisto drugače živela. Sem pa ogromno časa s hčerko, kdo ve, kaj bo to prineslo, ali bo dobro ali slabo, ampak tako je.
Domnevam, da boste z vplivom, ki ga imate v družbenih medijih, skušali širiti duh olimpizma in olimpijskih vrednot. Gre pri tem sodelovanju z MOK pravzaprav za to?
Saj to počnem že dolgo. Zdaj smo tukaj na ZOI mladih. To je malo drugačna vloga, ko si tu lahko kot vzornik, lahko dejansko preneseš kakšne izkušnje na tekmovalce. Tako sem v soboto govorila s fanti v olimpijski vasi, bili so potrti in so gledali v telefone. In sem jih vprašala: Koliko časa ste na telefonih? Ja, precej, so mi odgovorili.
Zdaj bom povedala še svojo izkušnjo, da bo to prišlo do čim več otrok. Ko sem začela gledati telefon, se je moj učinek na tekmah zmanjšal za 20 odstotkov. Samo toliko vam povem, koliko je pomemben telefon ... Pa sem realna in stroga do sebe in precej objektivna v tem ,kar govorim. Skušam pač dati kakšen nasvet, ki bo nekomu mogoče kaj pomenil.
Na malih OI niste nastopili, ker jih takrat še ni bilo. Kako gledate na to?
Mogoče je bilo ravno zato pričakovanje za 'velike' olimpijske igre še večje. Te izkušnje so edinstvene. Vem, kako je bilo, ko sem sama šla na mednarodna tekmovanja. To je pomenilo višjo raven, večjo konkurenco. Primerjaš se s svetovno konkurenco, tako da približno veš, kam sodi tvoje znanje, to je lepo.
Tudi sicer z mladinskih prvenstev niste prinašali kolajn, mogoče le s kakšnega pokala Loka ali podobnih tekmovanjih.
Moja prva srečanja z mednarodnimi tekmovanji so bila na otroških tekmah, ko smo šli na pokal Loka, Topolino, Pinocchio. Mladinska tekmovanja sem pa malo preskočila. Če imaš tak talent, je na neki način to tudi smiselno.
Saj Mikaela tudi ni šla na mladinsko svetovno prvenstvo, ampak je zmagala kar na članskem. Stvar odločitve, talenta, izbire, predvsem tega, kam ciljaš, tako da je lahko ta preskok različen. In olimpijske igre mladih so gotovo znak, kje si. Če si zmagal na teh igrah, pomeni, da si tudi v svetovnem pokalu lahko med 30. To verjamem.
Tina se trenutno še najbolj posveča vlogi mame. Z družino, hčerjo Anouk in življenjskim sopotnikom Andreo Massijem, je na povabilo predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) Thomasa Bacha obiskala olimpijsko prestolnico Lozano, ki gosti tretje ZOI mladih.
Kakšen je bil namen obiska v Lozani in načrtovanega sodelovanja z MOK?
Dogovorili smo se, da obiščemo olimpijsko vas in ZOI v Lozani. V soboto sem si ogledala hokejsko tekmo, žal prejšnji teden nisem mogla, ko je bilo na sporedu alpsko smučanje. Malo smo se družili in predebatirali, kakšne so naše skupne poti v prihodnosti. Nič posebnega, sodelovanje še razvijamo. Nimam še kaj preveč povedati.
Od predsednika MOK ste prejeli prav posebno darilo.
Darilo je bilo prav to povabilo. Odzvali smo se in ga prišli pozdravit. Podaril mi je baklo, s katero so prinesli olimpijski ogenj na odprtju ZOI v Vancouvru leta 2010. Imela jo bom za spomin, doma bomo z njo okrasili prostor ali pa jo bomo prižgali pred hišo. To darilo je bilo zelo posebno presenečenje. Želela sem si jo že od takrat, ko sem tam osvojila svoji prvi olimpijski kolajni. Zlati kolajni sem osvojila v Sočiju, eno baklo še pogrešam, tako da si moram še nekako tudi to 'priboriti'. Ena v zbirki mi še manjka.
Kaj olimpijske igre pomenijo vam?
Olimpijske igre so tradicija, ki je ekstremno močna za vse tekmovalce. Vsaj zame. Mogoče mladi vidijo olimpijske igre malo preveč v negativni luči. Nekateri komentarji so, kar se tiče športa, negativni. Mogoče smo na splošno ljudje preveč negativno usmerjeni in potem se včasih malo izgubljajo take lepe stvari, kot so olimpijske igre, kot je šport in čistost športa. Jaz jih vidim zelo čisto, za tem stojim, zato je bilo zame postati olimpijska prvakinja nekaj močnega, nekaj, kar je bilo lepo osvojiti.
Je biti olimpijski prvak največ, kar lahko doseže športnik?
Odvisno od tega, koliko si sanjač in koliko nisi. Bolj to dojemam kot neko višjo silo. Res je, da je veliko olimpijskih prvakov, ampak vseeno je vrh zelo ozek. In priti tja v svojem športu ... Zagotovo je treba veliko dela, veliko odrekanja, veliko izkušenj, stvari, ki si jih moral doživeti in preživeti. Zdaj ko sem končala kariero, si želim mogoče to prenesti na mlajše. Kar počnem že s tem intervjujem.
Se mi zdi lepo, da se lahko drugi učijo naprej. Jaz sem se učila od drugih: od Mateje Svet, (Primoža) Peterke, (Alberta) Tombe, od Vreni Schneider in od mene so se učili drugi. Tako da je vse skupaj en krog, olimpijski, ki se razvija.
Pred osvojitvijo naslovov olimpijske prvakinje ste postali lastnica rekorda po številu osvojenih 2414 točk v seštevku svetovnega pokala v sezoni 2012/13. Tega še nihče ni uspel ponoviti, niti Američanka Mikaela Shiffrin. Težka naloga?
V bistvu je. Jaz sem mislila, da me bo Mikaela z lahkoto presegla, ker ni svetovnega prvenstva in imajo veliko več tekmovanj v svetovnem pokalu, medtem ko je bilo pri meni vmes še svetovno prvenstvo, kar pomeni, da je bilo dva tedna manj tekem v svetovnem pokalu in s tem manj točk.
To, kar se dogaja Mikaeli, v bistvu še bolj potrjuje mojo izjemno sezono. Bila je samo ena. Ampak vedela sem, če se bom zapisala enkrat v šport z rekordi v alpskem smučanju, se bom lahko samo v eni sezoni, ker sem v karieri preveč zaostajala do leta 2013. Ne morem se pohvaliti z veliko zmagami, se pa lahko pohvalim z veliko točkami.
Letos je v izjemni formi Slovakinja Petra Vlhova, ki jo trenira vaš nekdanji trener Italijan Livio Magoni.
Petra je super tekmovalka. Vem, da je imela poleti zdravstvene težave, ki niso nikoli dobrodošle. Zdaj si je dobro opomogla, Livio (bili smo skupaj toliko sezon, se učili eden od drugega), pa je postal še boljši trener. Ker smo delali skupaj, ker nas je on učil, ker smo mi njega učili in skupaj smo bili ena krasna celota ... To je to, kar Petra potrebuje za uspeh.
Žan Kranjec navdušuje v veleslalomu, v ekipi, ki bi ji lahko rekli solo, kot je bila samostojna ekipa Team to aMaze. Se strinjate?
Navdušena sem, kako Žan napreduje, kako tekmuje, kako se rešuje iz težav, navsezadnnje na tekmi v Adelbodnu. Seveda spremljam, kaj se dogaja tudi Ilki (Štuhec). Mogoče v otroških kategorijah ni nujno, da imaš toliko individualen pristop, mislim pa, da je dobro, da ga imaš pozneje. Ko si že razvit tekmovalec in se vse sile usmerijo na tebe, malo bolj kot tedaj, ko je v ekipi sedem ali deset ljudi in se vse malo razprši. Tak način dela je zagotovo dober, zahteva pa dobre strokovnjake in tiste, ki so se pripravljeni učiti in ne misliti, da vedo vse. Tako da sem vesela, da so se v ekipi Žana Kranjca nekatere stvari spremenile. Mislim, da so se naučili marsikaj od Andree, ki je bil ravno toliko z njimi, da jim je dal nekaj.
V vrhunskem športu je veliko odrekanja.
Absolutno. Najsmešnejše je bilo prvo sezono s privatno ekipo, ko smo šli na priprave na Novo Zelandijo, in so vsi rekli, da gremo na počitnice, ampak nismo bili niti približno na počitnicah. Spali smo v skromnih razmerah, ki se jih nerada spominjam, ampak bili smo na Novi Zelandiji. In smo trenirali dobro, to je bilo najpomembnejše.
Ob sebi smo imeli švicarsko ekipo, ki nas je sprejela medse, da sem lahko bila z njimi in razvijala material Stöcklija, ki sem ga zamenjala ravno tisto sezono. In biti ob Fabienne Suter v tistem trenutku je bila zame najpomembnejša stvar. Ker če tedaj, ko zamenjaš proizvajalca smuči, nimaš osebe, s katero se lahko pogovarjaš o materialu, je zelo težko. Takrat se je za nas vse skupaj začelo.
Tina Maze, ne le nekdanja alpska smučarka, ampak legenda alpskega smučanja, vplivnica, blogerka in ... mati. Veliko vlog hkrati?
Prioriteta je zdaj čisto drugje. Na prvem mestu je družina, hčerka, največ časa sem z njo. Potem imam obveznosti, tu pa tam. Nisem pa zaposlena dnevno, kot 'navadne' mame, ki gredo v službo, otroci pa v vrtec. Tako da sem čisto nasprotje moje mame, ki je morala žal še iti v šolo, je bila še študentka, ko me je rodila, in je to čisto drugače živela. Sem pa ogromno časa s hčerko, kdo ve, kaj bo to prineslo, ali bo dobro ali slabo, ampak tako je.
Domnevam, da boste z vplivom, ki ga imate v družbenih medijih, skušali širiti duh olimpizma in olimpijskih vrednot. Gre pri tem sodelovanju z MOK pravzaprav za to?
Saj to počnem že dolgo. Zdaj smo tukaj na ZOI mladih. To je malo drugačna vloga, ko si tu lahko kot vzornik, lahko dejansko preneseš kakšne izkušnje na tekmovalce. Tako sem v soboto govorila s fanti v olimpijski vasi, bili so potrti in so gledali v telefone. In sem jih vprašala: Koliko časa ste na telefonih? Ja, precej, so mi odgovorili.
Zdaj bom povedala še svojo izkušnjo, da bo to prišlo do čim več otrok. Ko sem začela gledati telefon, se je moj učinek na tekmah zmanjšal za 20 odstotkov. Samo toliko vam povem, koliko je pomemben telefon ... Pa sem realna in stroga do sebe in precej objektivna v tem ,kar govorim. Skušam pač dati kakšen nasvet, ki bo nekomu mogoče kaj pomenil.
Na malih OI niste nastopili, ker jih takrat še ni bilo. Kako gledate na to?
Mogoče je bilo ravno zato pričakovanje za 'velike' olimpijske igre še večje. Te izkušnje so edinstvene. Vem, kako je bilo, ko sem sama šla na mednarodna tekmovanja. To je pomenilo višjo raven, večjo konkurenco. Primerjaš se s svetovno konkurenco, tako da približno veš, kam sodi tvoje znanje, to je lepo.
Tudi sicer z mladinskih prvenstev niste prinašali kolajn, mogoče le s kakšnega pokala Loka ali podobnih tekmovanjih.
Moja prva srečanja z mednarodnimi tekmovanji so bila na otroških tekmah, ko smo šli na pokal Loka, Topolino, Pinocchio. Mladinska tekmovanja sem pa malo preskočila. Če imaš tak talent, je na neki način to tudi smiselno.
Saj Mikaela tudi ni šla na mladinsko svetovno prvenstvo, ampak je zmagala kar na članskem. Stvar odločitve, talenta, izbire, predvsem tega, kam ciljaš, tako da je lahko ta preskok različen. In olimpijske igre mladih so gotovo znak, kje si. Če si zmagal na teh igrah, pomeni, da si tudi v svetovnem pokalu lahko med 30. To verjamem.
