NA OBISKU

Primož Roglič je podoben Rogerju Federerju

Objavljeno 10. oktober 2019 21.41 | Posodobljeno 10. oktober 2019 21.41 | Piše: Drago Perko

Športni psiholog, za katerim je več kot 30 let prakse, o uspehih slovenske nogometne reprezentance, pomenu Matjaža Keka, odbojkarjih in kolesarjih.

Delo s psihologom postaja del športnikove samozavesti, pravi dr. Matej Tušak. FOTO: MAVRIC PIVK
Sodelovanje s športnim psihologom je danes nujni del podpore, ki jo športniki in ekipe potrebujejo na poti do uspeha. Psiholog dr. Matej Tušak se je s športom in športniki srečal že kot otrok. Ukvarjal se je s smučarskim tekom, igral rokomet in namizni tenis.
image
MAVRIC PIVK Želi si, da bi ambicioznost in uspešnost iz športa prenesli na druge segmente v družbi. FOTO: MAVRIC PIVK

V domači dnevni sobi pa se je srečeval z vrhunskimi imeni slovenskega športa, ki so prihajali k njegovemu očetu dr. Maksu Tušku. Zato ni bilo presenetljivo, da se je že zelo zgodaj odločil, da se bo tudi sam ukvarjal z delom športnega psihologa, ki ga je opravljal oče. Sodeluje tudi z našimi odbojkarji, ki trenutno blestijo na evropskem prvenstvu.

Kdo vse je prihajal k vašemu očetu?
K nam so hodili Bogdan Norčič, Primož Ulaga, Miran Tepeš, Rok Petrovič ... Precej športnikov je bilo konstantno pri nas. To je imelo name velik vpliv. Spomnim se, da sem služil vojsko, ko so smučarji skakalci osvojili medaljo na igrah v Calgaryju. Matjaž Debelak je bil del našega inventarja, tudi po dvakrat na teden je bil pri nas, pa tudi preostali skakalci. Prihajala sta Franci Petek in Matjaž Zupan, pa košarkarji Olimpije.

Kdaj in kako vas je oče dr. Maks Tušak vključil v delo?
Doma smo imeli študijsko sobo, ki smo si jo otroci (jaz in tri sestre) delili z očetom. Vsak od otrok je imel svojo pisalno mizo. Ko je imel oče obisk, nisem mogel biti v sobi. V teh letih sem hodil v gimnazijo, učil pa sem se šele po polnoči, ko so športniki odšli, saj prej ni bilo miru. Tudi v dnevni sobi ne, saj je bilo pri nas precej ljudi: eni so bili pri očetu, drugi so čakali na vrsto v dnevni sobi. Pa je oče predlagal, da bi mu lahko pomagal, če mi pokaže tehniko. Tako bova prej opravila, jaz pa se bom lahko začel prej učiti. Saj ne more biti tako težko, sem menil, ko sem pri sedemnajstih začel delati s športniki povsem banalne zadeve. V očetu pa sem imel najboljšega možnega učitelja.

Kaj pa prvi teren?
Najprej sem spremljal kegljaško reprezentanco, ki je leta 1991 osvojila prvo kolajno za samostojno Slovenijo. Oče je imel precej dela doma pa tudi se mu ni več ljubilo hoditi naokoli. Kegljanje je takrat veljalo za gostilniški šport. Jaz pa sem hitro spoznal, da so vsi po vrsti izjemni in predani športniki, ki trdo delajo za uspehe. Hvaležen sem jim za vse izkušnje, ki sem jih pridobil z njimi, za vedno so ostali prvi športniki, ki sem jih spremljal na veliko tekmovanje.

Očitno je bil pokojni Lado Gobec, trener kegljaške reprezentance, zelo pragmatičen človek, ki se ni bal za svojo avtoriteto.
Pozorno je spremljal naše delo. Njegova ideja je bila, da sedim za dvema tekmovalkama. Zavedal se je, kaj hočemo narediti. Ocenil je, da bom imel najboljši vpliv nanju, da mi pač bolj zaupata. Nikoli nisem delal proti trenerju. Trener je vodja, on odgovarja za rezultat. Če si pameten, poskušaš sodelovati.

Kdo je bil naslednji?
Spomnim se, da me je leta 1994 poklical Aleš Vest, kajakaški trener, funkcionar in profesor na fakulteti za šport. Povedal je, da ima v reprezentanci izjemnega fanta, ki je najboljši tehnik na svetu. Ne more pa priti v reprezentanco in tega potrditi na tekmah. Ti si mlad, bi si vzel čas in se z njim ukvarjal, mi je tedaj rekel. Sprejel sem ponudbo. Šlo je za Andraža Vehovarja, ki je dve leti zatem osvojil kolajno na olimpijskih igrah.

Sodelovali ste tudi s Fincem Arijem-Pekko Nikkolo, ki je bil trener moške skakalne vrste, sprva B-vrste, potem tudi A.
Kot tekmovalec je imel velik ugled, kot trener pa se je pri nas učil. Odločili smo se, da je Ari-Pekka glavni, zato smo vsi v timu skrbeli za krepitev njegove avtoritete. Njegova asistenta sta bila Gorazd Pogorelčnik in Matjaž Triplat, ki sta bila oba bolj usposobljena za to delo kot on. Tako je potekala tudi komunikacija: točno se je vedelo, kaj povemo tekmovalcem, kdaj in zakaj pa jih usmerimo h glavnemu trenerju.

Delate z ekipami in posamezniki. Kaj je težje in zakaj?
Zahtevnejše je delo z ekipami. Ko delaš s posameznikom, se postavijo cilji, način priprave na tekmo, da bo v določenem trenutku dal svoj optimum. Pri ekipi pa je pomembno ustvariti ekipnega duha, ekipno samozavest in način komuniciranja, sodelovanja med igralci na terenu in na klopi. Naučiti jih je treba tudi tega, kako reagirati, ko sledi menjava, ko ne gre. Primer tega, da zadeve delujejo, je moška odbojkarska reprezentanca, v kateri so vrhunski posamezniki. Iz vsakega športnika se tega ne da narediti. Postavlja se tudi vprašanje, ali smo kot ekipa sposobni to početi iz tekme v tekmo. Če smo, si zaslužimo vrhunski rezultat, sicer ta pripade ekipi, ki si to bolj zasluži. Pri delu z ekipo je tako, da ne seštevamo posameznikov, ampak moramo ustvariti tim, ki ima novo kakovost.

So mladi dovzetnejši za delo s športnim psihologom kot starejši?
Morda so res bolj dovzetni, pri izkušenejših potrebuješ nekaj več časa, da se odprejo, ti prisluhnejo. Ko pa se to zgodi, ni več težav. Predvsem imajo slednji jasnejše cilje, vedo, kaj hočejo, in se zavedajo pomena mentalne priprave. Mladi so bolj gnetljiv material, je pa pri 13-, 15-letnikih včasih problem, ker ne vidijo smisla dela s športnim psihologom. Pred 11. ali 12. letom sistematičnega dela s športnim psihologom ne priporočamo.

Ste imeli v praksi tudi kak brezupen primer?
Tudi! O imenu ne bi želel, ker je v tem trenutku preveč znan. Spomnim se športnika, ki je imel vedno izgovor, ko je moral k meni. Imel je pač idejo, da bo to pomenilo, da mu nekaj manjka. Ampak športni psihologi smo zato, da bi športniki tisto, kar že tako ali tako delajo boljše kot vsi navadni smrtniki, delali še boljše!
Pred 11. ali 12. letom ne priporočamo sistematičnega dela s športnim psihologom.


Ni normalno, da človek tri sekunde pred koncem košarkarske tekme zadene prosti met, ko se celi dvorani tresejo roke. Športni psihologi nismo mirnejši kot športniki. Naša naloga pa je, da jim pomagamo aktivirati vse sposobnosti in postanejo še boljši. Ko to spoznajo, jim ni več nerodno, ker gredo k športnemu psihologu.

Kakšen je danes odnos do vašega dela?
Še vedno je nekaj pomislekov. Vse več pa je takih, ki povedo, zdaj je v ekipi tudi psiholog in sem lahko miren. Delo s športnim psihologom postaja del športnikove samozavesti. Želje po preventivnem delu s športnim psihologom je več v športih, kjer za to skrbijo starši, pri klubih ni tako. Pokličejo nas, ko je vse narobe.

Na pomoč so vas poklicali odbojkarji, ki zdaj blestijo na evropskem prvenstvu.
To so vsi fantje, s katerimi delam že šest, osem let. Pred dobrima dvema meseca so ugotovili, da nekaj ni tako, kot je treba. Pa so me poklicali in rekli, ali imam kaj časa, da bi jim pomagal v pripravah na evropsko prvenstvo. Menim, da smo v tem času naredili velik napredek. Tudi zato, ker vsi ti fantje te elemente uporabljajo že v individualni pripravi na tekmo.

Dejavni ste tudi v Celju.
Tri leta že sodelujem z RK Celje Pivovarna Laško. Pa ne zato, ker bi bilo kaj narobe z njimi, ampak ker želijo biti slovenski klub, za katerega se ve, da največ naredi za mlade. Jasno je, da mladi nadarjeni igralci ne prihajajo v Celje, da bi obogateli. Bodo pa v Sloveniji zagotovo dobili najboljšo možno usmeritev in razmere za razvoj. V Celju delajo z mladimi, da bi jim pomagali, jih razvili, potem pa prodali leto ali dve pred koncem, da se zagotovi delovanje in razvoj kluba.

Dela vam res ne manjka. Kako pa je z vašo dosegljivostjo?
Ves čas sem na voljo. Včasih je to malce naporno. A drugače ne gre. Enkrat boš že rekel ne morem, drugič ne gre več, sicer si bo športnik poiskal pomoč pri novem psihologu. Če ima Goran Dragić čas takrat, ko je pri nas ura tri zjutraj, se pač slišiva. Večina športnic in športnikov to ceni in to tudi pokaže, to pa je vredno truda.

Ali kdaj pri delu z vrhunskimi športniki naletite na problem tako opevane slovenske majhnosti?
V športu smo naredili napredek, nismo več majhni. Postavljamo si visoke cilje. Če pridemo s tekmovanja brez medalje, to nič ne pomeni. Želel bi si, da bi to naredili tudi na drugih področjih v družbi. Spomnim se, da so me novinarji večkrat spraševali, kako je mogoče, da slovenski športniki kiksajo na velikih tekmovanjih, Američani in Nemci pa osvajajo kolajne. Potem pa sem doživel olimpijske igre v Vancouvru, kjer je Petra Majdič prišla do medalje. Pa je stopil do mene novinar revije Sports Ilustrated in me vprašal, kako je mogoče, da Američani in Slovenci nikoli ne kiksamo na velikih tekmah, Kanadčani pa vedno. Tedaj sem si rekel: Pa smo tam, kjer smo si vedno želeli biti! Leta 2010 so nas dali ob bok Američanom, to pa je največji možni kompliment v športu. Potem je prišla Ilka Štuhec in postala svetovna smukaška prvakinja. A to se ni zgodilo čez noč, to ni bilo mogoče, dokler nismo imeli Tine Maze, Primoža Peterke, Petra Prevca, Rajmonda Debevca pa jadralcev. Po teh uspehih so tudi mladi začeli verjeti, da jim lahko uspe. Dokler ni medalje in uspehov, si težko ustvarjaš tovrstno samozavest!

Boljši časi se pišejo tudi moški nogometni reprezentanci, ki jo vodi Matjaž Kek.
Z njim še nisem sodeloval. Sem mu pa čestital, saj sva prijatelja na facebooku. Oglasil se je in se zahvalil, čeprav je imel obilo obveznosti. Zame je Matjaž Kek edina logična rešitev za slovensko reprezentanco.

Zakaj?
Je najbolj sistematičen med slovenskimi trenerji. Na vsako tekmo se pripravi stoodstotno. Analizira in prouči vse. Ničesar ne prepusti naključju. Imeli smo kar malce sreče, da je imel nekaj rezultatske smole in se razšel z Reko. Po teh treh zmagah v kvalifikacijah za euro 2020 se bo precej spremenilo.
Če ima Goran Dragić čas, ko je pri nas ura tri zjutraj, se pač slišiva takrat.


Novi trener potrebuje čas, ko pride v ekipo. V tej so vodje, ki niso vedno najprimernejši. Matjaž Kek ima izjemno avtoriteto, predvsem pa razume nogomet, ni živčen, v vsaki najmanjši informaciji lahko najde nekaj. Ste opazili, kako igra Slovenija napadalno in kako je njen nogomet dopadljiv? Znamo dajati gole. Predvsem pa menim, da je za kapetana najbolj primeren Jan Oblak, ki ima v nogometnem svetu tak status, kot ga nima nihče med igralci.

Kako dalje?
Nikoli se ne bomo mogli kosati z Brazilijo, Nemčijo, Anglijo ... Nikoli ne bomo imeli 15 zvezdnikov, vedno nekaj zmanjka. Sem pa opazil jasno odliko naše ekipe: izrazito borbenost. Kadar koli ti zmanjka kakovosti, lahko to nadomestiš z borbenostjo in motivacijo v obrambi. Kot sem rekel: 15 zvezdnikov ne bomo imeli, lahko pa imamo ekipo, ki deluje brezhibno in motivirano.

Ker ste delali s skakalci, ste zagotovo imeli opravka tudi s Primožem Rogličem.
Takrat je bil mladinski ekipni svetovni prvaki, vedno pa je bil specifičen. Morda je v smučarskih skokih imel manjši učinek, ker je to specifična panoga, ko lahko veliko treniraš, pa je lahko rezultatsko še slabše. Ni linearne povezanosti s količino treningov in pripravljenostjo. V kolesarstvu ni tako, saj je ključna vztrajnost. Če vsaj približno upoštevaš načela regeneracije, potem več ko treniraš, boljši si, za dobro delo pa nagrajen. On je bil vedno ekstremno discipliniran. Danes so njegov pristop in izjave v kontekstu podobni temu, kar govori Roger Federer.

Kako to mislite?
On razume več. Poglejte si zaključek etape, ko sta sama prišla na cilj s Tadejem Pogačarjem. Menim, da nista bila dogovorjena, kako se bo končalo. A je sam nehal tekmovati, da je Pogačarju prepustil etapno zmago. To lahko razumejo in naredijo le vrhunske osebnosti, kar Primož zagotovo je.
Imeli smo kar malce sreče, da je imel Matjaž Kek nekaj rezultatske smole in se je razšel z Reko.


Ne da je to treba, ampak je tako prav! Jasno mu je bilo, da je zanj rezervirana zmaga na tritedenski dirki. Da je res vrhunska osebnost, je pokazal tudi s tem, da o tej zmagi in potezi ni govoril, niti z besedo ni omenil tega. Tudi zato si je v neverjetno kratkem času priboril tako izjemni status v svetovni konkurenci.

Če smo ravno pri izvrstnih posameznikih, ne moremo mimo Luke Dončića, ki mu pri 20 letih svet leži pred nogami!
Z Luko nimam stika. Poznam le mamo, saj smo se videvali na telovadbi, kamor sem vozil sina med 1. in 3. letom. Tja je prihajal tudi Luka, pred katerim je zahtevna pot, saj je vrhunec dosegel zelo zgodaj! Moral bo ostati zrel, ne bo lahko. Če se nekaterim klanja vsa Slovenija, se Luki klanja velik del sveta! To pomeni zelo veliko denarja, zato bo moral ostati zrel, da ne podleže materialnemu svetu in začne spreminjati odnosa do treninga. Če se to zgodi, tudi rezultata ne bo več. Bistveno je, da bo imel okoli sebe prave ljudi.
Deli s prijatelji