SAŠA IN DEJAN

Luka v Ameriki, dva Dončićeva v Sloveniji

Objavljeno 22. april 2019 09.41 | Posodobljeno 22. april 2019 09.41 | Piše: Drago Perko

Saša Dončić vodi košarkarje ljubljanske Ilirije, Dejan Dončić je trener NK Triglav.

Saša in Dejan na kavi, ki jo redno pijeta tudi sicer, ne le na naše povabilo. FOTO: Drago Perko
Medtem ko se v Ameriki prepirajo, ali si Luka Dončić resnično zasluži naziv najboljšega novinca leta (seveda si ga!), pa v Sloveniji svojo športno zgodbo pišeta še dva Dončićeva. Lukov oče Saša Dončić je trener košarkarjev ljubljanske Ilirije, Dejan Dončić pa trenira prvoligaša NK Triglav. Za začetek ob kavi rešimo dilemo: sta v sorodu ali nista? »Seveda sva, najina očeta Radoš in Srbobran sta bila bratranca,« pove Saša, ki je star 44 let, Dejan je dve leti starejši. »Po navadi sva bila precej skupaj poleti, ko je bilo za oba konec sezone. Saša je živel na Jesenicah, jaz v Ljubljani,« nadaljuje Dejan. Saša je sicer igral tudi nogomet, a se je zaradi višine in afinitete do košarke zapisal slednji, Dejan nogometu.

Tri leta v Nemčiji

»Igrali smo za blokom, resno sem začel pri Slaviji Vevče, potem sem nadaljeval v Olimpiji, kjer sem ostal do konca mladinske vrste. Leta 1992 sem šel v Nemčijo, tri sezone sem igral v 3. nemški ligi. To je bilo prvo leto, ko smo šli lahko na tuje, ne da bi bilo treba dopolniti 28 let. Pri odhodu na tuje mi je pomagal znanec, ki je imel brata v Münchnu. V treh letih v Nemčiji sem se naučil jezika, potem se vrnil domov: naprej v Primorje, potem sem služil vojaški rok, ki sem ga zaradi nogometa prelagal. Igral sem še v Kopru in Olimpiji, vmes v Novem mestu, kjer sva se s Sašem v sezoni 200/01 spet več družila, on je bil takrat igralec Krke,« se skozi svojo športno pot sprehodi Dejan.

Od 31 leta je v trenerskih vodah, sprva dve leti na Slovanu, potem 13 v Domžalah, kjer mu je z ekipo s predsednikom Oražmom na čelu uspelo postaviti najboljšo mladinsko šolo, ki ima ugled tudi na tujem. Po 15 letih v mlajših selekcijah je sprejel izziv in se preselil na klop NK Triglav. »Vsak trener sanja, da bo enkrat vodil člansko ekipo. Zato se šolamo, razvijamo, hodimo na seminarje, zbiramo licence,« navrže Dejan.

Zaradi temperature trener

Saša je po igranju v Crveni zvezdi, v mlajših selekcijah je veljal za silno nadarjenega, znova prišel v Slovenijo, kjer igral za Ilirijo, Postojno, Idrijo, Pivovarno Laško, Loko kavo, Krko, Slovan, Helios in Radovljico. Na tuje ga ni prav vleklo, čeprav se je preizkusil v Franciji, eno sezono pa je bil v Slogi iz Kraljevega. »V Sloveniji se je igrala dobra košarka, tudi denarja je bilo dovolj, zato potrebe za odhod na tuje niti ni bilo,« pojasnjuje Sale. V sezoni 2010/11 je šel na pomoč prijateljem v Radovljico, da bo igral. Pa je imel na prvi tekmi vročino in je ekipo le vodil ob parketu. Ostal je trener, vmes pa je deloval v Škofji Loki, bil pa je pomočnik v slovenski B-reprezentanci.

Ko si igralec, ti je glavna skrb, da prideš dvakrat na dan na trening, vmes nekaj poješ in počivaš. Ko si trener, je to delo za 24 ur na dan.

Od leta 2015 na noge postavlja ljubljansko Ilirijo, od 4. do 1. lige. Vesel je, ker je pripeljal v klub Nejca Višnikarja in ker so mlade selekcije naredile tak korak naprej. Ne nazadnje so bili mladinci 4. v Sloveniji. Saša je ata in mama kluba. »Klub živi in diha. Na srečo imam ob sebi še nekaj entuziastov, ki nesebično pomagajo. Verjamem pa, da se tudi nam pišejo boljši časi. V športu je najtežje izgubiti tekmo. Precej težko je tudi, ko moraš igralcu, ki živi od košarke, povedati, da 15. v mesecu ne bo plače. Da bo treba počakati teden, dva ali celo mesec,« pove o zahtevnem delu v klubu, kjer ni le trener, ampak po potrebi deklica za vse. Pri Dekiju v Kranju je za vse poskrbljeno: »Delamo svojo zgodbo, želimo biti stabilen prvoligaš. Razmere za delo so izvrstne, na meni pa, da poskrbim, da igralci dajejo vse in še več od sebe. Stavimo na delo z mladimi, saj si ne moremo privoščiti dragih nakupov,« pove o stanju v klubu.

Lažje igralec kot trener

Oba sta že vrsto let v športnih logih, zato sta na neki način primerna za oceno stanja. »Nogomet je v dobrem stanju. V zadnjih 20 letih je bil narejen velik korak naprej pri infrastrukturi. K stabilnemu stanju je v dobršni meri prispevalo licenciranje,« poudari Dejan, Saša pa dodaja, da stanje ni nikoli tako dobro, da ne bi moglo biti boljše, ali pa tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše.

»Kljub temu menim, da se prvoligaška košarka dviga. Nov veter je prinesel Sixt Primorska, Petrol Olimpija in Krka sta ligaša s stabilnim proračunom pa tudi preostali delajo dobro,« navrže Saša. Oba priznata, da je precej lažje biti igralec kot trener. »Ko si igralec, ti je glavna skrb, da prideš dvakrat na dan na trening, vmes nekaj poješ in počivaš. Ko si trener, je to delo za 24 ur na dan,« pojasni Saša.


Preveč prostega časa dvojec Dončić nima: Dejan rad igra košarko, po koncu sezone si vzame en teden zase. Saša se najraje sprosti v družbi družine ali prijateljev. Dejan ima sedemletno hčer, Saša pa poleg sina Luke še hčerko.
Deli s prijatelji