Domači hrust pometel z reprezentančnimi silaki
Jezerski dan kegljanja na ledu, kot se je kegljalo v preteklosti. Dobrodošel trening pred svetovnim prvenstvom.
Odpri galerijo
Zmagovalka v natančnosti je bila Helena Lindič.
Za dober met od Planšarskega jezera so domačini, ker je pri njih vsaj spodobno hladno za ta letni čas, naredili drsališče, ki je v veselje lokalnim prebivalcem in obiskovalcem. Drsanje in hokej uganjajo, hkrati pa Jezerjani tam kegljajo. In to na ledu!
No ... To se pač ne da! Ali pač, sploh če pogledate stare knjige ali slike in ugotovite, da je kegljanje na ledu eden najstarejših evropskih športov. Na svojih platnih ga je upodobil celo nizozemski renesančni slikar Pieter Bruegel st. že sredi 16. stoletja.
Pod Alpami so klubi na Jesenicah, kjer je bilo že daljnega leta 1961 celo evropsko prvenstvo, v Ratečah, na Bledu, v Mariboru, Mislinji, Planini pod Golico, Logu pod Mangartom in na Jezerskem. V slednjem so pod vodstvom Aleša Petka pripravili dan kegljanja na ledu za registrirane tekmovalce in amaterje.
»Kegljanje na ledu poteka v treh disciplinah: v moštveni igri, disciplini bližanje-zbijanje ter metu na daljavo. Pri nas smo se odločili, da bomo, ker gre naša reprezentanca v metu na daljavo kmalu na svetovno prvenstvo, organizirali met na daljavo, ki bo dobrodošel trening za člane reprezentance, ter disciplino v natančnosti, ki ni v uradnem naboru tekmovalnih disciplin, je pa izjemno priljubljena na naši in avstrijski strani. Gre za tako imenovano metanje na grabljice, kjer je potrebna izjemna natančnost,« je razložil organizator, ki je bil videti, ko je stopil med dva naša tekmovalca reprezentance v metu na daljavo, Jeseničana Gregorja Čopa in Klemena Noča, kot pravi palček.
»Orodje za ta šport, rečemo mu čok po prevzemu nemškega poimenovanja stock, je težko od minimalno 3,6 do maksimalno 3,8 kilograma brez drsne ploskve, ta doda še en kilogram. Ročaj je železen ali plastičen, telo kombinacija plastike in jekla, drsna površina je iz lesa in gumirane plastike,« razloži večkratni državni prvak v metu na daljavo Franc Dobnik iz Slovenj Gradca, ki se je začel s tem športom ukvarjati zaradi žene Sabine: »Ko sva se spoznala, je kegljala na ledu že deset let, tako sem se ji pridružil in njenim sedanjim dvajsetim letom v tem športu dodal še svoje desetletje.« Navrgli smo mu vprašanje o metanju na daljavo.
»Potrebni sta fizična moč in izpiljena tehnika, saj je steza za to disciplino ozka, v začetku samo štiri metre, nato se razširi do sedem metrov, in je treba ujeti natančno smer.« So zato fantje precej obilni, zaradi moči? Dobnik se namuzne: »Saj imamo v reprezentanci Mariborčana Roka Roškarja, ki ima samo 85 kilogramov. Jaz jih imam okoli 115, Noč jih ima še deset več, Čop pa je kakšnih ducat težji od njega.«
Na drsališču, uredili so ga kar s traktorjem, je nastopilo precej ženskih predstavnic, ki se pred mrazom niso skrile za peč, in ker so gospe zagotovo bolj natančne, je bilo kar pričakovano, da bo šla nagrada pri metu na grabljice v ženske roke. Ciljanje jeklenih lističev na stojalu, dotaknil se jih je vrh ročaja čoka, je šlo najbolj od rok Heleni Lindič z Jesenic.
Zadevala jih je z mirno roko in brez uporabe večje sile, tako da ji ročaj ni zdrsnil skozi prazen prostor dveh lističev, kar se šteje za popolno ničlo. Ko je bilo konec discipline meta na daljavo, smo morali zapisati, da je zmaga v rokah domačega hrusta Gašperja Tičarja, ki je dal reprezentančne velikane v koš z metom prek petdeset metrov.
Ročaj čoka mora udariti v jekleni listič s številom točk.
No ... To se pač ne da! Ali pač, sploh če pogledate stare knjige ali slike in ugotovite, da je kegljanje na ledu eden najstarejših evropskih športov. Na svojih platnih ga je upodobil celo nizozemski renesančni slikar Pieter Bruegel st. že sredi 16. stoletja.
Met na grabljice
Pod Alpami so klubi na Jesenicah, kjer je bilo že daljnega leta 1961 celo evropsko prvenstvo, v Ratečah, na Bledu, v Mariboru, Mislinji, Planini pod Golico, Logu pod Mangartom in na Jezerskem. V slednjem so pod vodstvom Aleša Petka pripravili dan kegljanja na ledu za registrirane tekmovalce in amaterje.
Ob očetu Alešu, organizatorju dogodka, kegljata sinova Žiga in Nejc (desno).
»Kegljanje na ledu poteka v treh disciplinah: v moštveni igri, disciplini bližanje-zbijanje ter metu na daljavo. Pri nas smo se odločili, da bomo, ker gre naša reprezentanca v metu na daljavo kmalu na svetovno prvenstvo, organizirali met na daljavo, ki bo dobrodošel trening za člane reprezentance, ter disciplino v natančnosti, ki ni v uradnem naboru tekmovalnih disciplin, je pa izjemno priljubljena na naši in avstrijski strani. Gre za tako imenovano metanje na grabljice, kjer je potrebna izjemna natančnost,« je razložil organizator, ki je bil videti, ko je stopil med dva naša tekmovalca reprezentance v metu na daljavo, Jeseničana Gregorja Čopa in Klemena Noča, kot pravi palček.
»Orodje za ta šport, rečemo mu čok po prevzemu nemškega poimenovanja stock, je težko od minimalno 3,6 do maksimalno 3,8 kilograma brez drsne ploskve, ta doda še en kilogram. Ročaj je železen ali plastičen, telo kombinacija plastike in jekla, drsna površina je iz lesa in gumirane plastike,« razloži večkratni državni prvak v metu na daljavo Franc Dobnik iz Slovenj Gradca, ki se je začel s tem športom ukvarjati zaradi žene Sabine: »Ko sva se spoznala, je kegljala na ledu že deset let, tako sem se ji pridružil in njenim sedanjim dvajsetim letom v tem športu dodal še svoje desetletje.« Navrgli smo mu vprašanje o metanju na daljavo.
Kegljanje na ledu kljub dolgi tradiciji nima prostora med prvokategorniki pod olimpijskimi krogi, toda ideja o kegljanju na ledu kot enem polnopravnih športov na zimskih olimpijskih igrah zori že dobri dve desetletji, predvsem zaradi dejstva, da je poleg Slovenije v mednarodni zvezi še 37 držav z vseh celin. V Afriki kegljajo na ledu v Keniji, iz Južne Amerike prihaja na svetovna tekmovanja Brazilija, na ledu kegljajo tudi v ZDA in v Avstraliji. Svetovna in evropska prvenstva prirejajo le pozimi na vodni osnovi trdega agregatnega stanja, turnirji in lige v močnejših državah, kot so sveta trojica kegljanja na ledu Avstrija, Nemčija in Italija, pa potekajo vse leto, saj poleti za podlago uporabijo asfalt. V omenjenih državah ima vsaka vas klub, prirejajo deželna prvenstva, državna prvenstva pa so že pravi športni spektakel.
»Potrebni sta fizična moč in izpiljena tehnika, saj je steza za to disciplino ozka, v začetku samo štiri metre, nato se razširi do sedem metrov, in je treba ujeti natančno smer.« So zato fantje precej obilni, zaradi moči? Dobnik se namuzne: »Saj imamo v reprezentanci Mariborčana Roka Roškarja, ki ima samo 85 kilogramov. Jaz jih imam okoli 115, Noč jih ima še deset več, Čop pa je kakšnih ducat težji od njega.«
Ženske niso zapečkarice
Na drsališču, uredili so ga kar s traktorjem, je nastopilo precej ženskih predstavnic, ki se pred mrazom niso skrile za peč, in ker so gospe zagotovo bolj natančne, je bilo kar pričakovano, da bo šla nagrada pri metu na grabljice v ženske roke. Ciljanje jeklenih lističev na stojalu, dotaknil se jih je vrh ročaja čoka, je šlo najbolj od rok Heleni Lindič z Jesenic.
1961. je bilo na Jesenicah evropsko prvenstvo v kegljanju na ledu.
Zadevala jih je z mirno roko in brez uporabe večje sile, tako da ji ročaj ni zdrsnil skozi prazen prostor dveh lističev, kar se šteje za popolno ničlo. Ko je bilo konec discipline meta na daljavo, smo morali zapisati, da je zmaga v rokah domačega hrusta Gašperja Tičarja, ki je dal reprezentančne velikane v koš z metom prek petdeset metrov.
