40 LET

Čebula se je prismodila, ko je zmagal Križaj!

Objavljeno 20. januar 2020 21.20 | Posodobljeno 20. januar 2020 21.21 | Piše: Siniša Uroševič

Pred 40 leti smo se veselili njegove prve zmage. Evforija se je začela.

Bojan Križaj in Tone Vogrinec sta pogosto obujala spomine na lepe dni. FOTO: Tomi Lombar
Štiri desetletja za marsikoga minejo v hipu, drugi spet o njih razmišljajo kot o dolgem obdobju. Toda resnici na ljubo v silovitem ritmu sodobnega vsakdana niti ni pretirano veliko časa za poglobljene analize o nekih časovnicah. Danes je tudi pri nas vse drugače. Zaradi TV-prenosov alpskega smučanja nihče ne prekine pouka v šoli in nihče ne ustavi strojev v tovarnah. Ko pa je Bojan Križaj oral ledino slovenske zgodbe o uspehu na belih strminah in pred natanko 40 leti dosegel prvo slovensko smučarsko zmago za prestižni pokal, to ni bila več običajna in umirjena januarska nedelja.

»Poglej ga, Bojan!« je zavpil prijatelj Ondrej iz Bratislave, zdaj upokojeni športni novinar, ko sva pred kratkim v gostinskem lokalu sredi Ljubljane obujala spomine na skupna poročanja z velikih tekmovanj ter se pogovarjala o sedanji dobi novinarskega poslanstva, o kateri mu pogosto pripovedujejo nasledniki iz uredništva osrednjega slovaškega resnega dnevnika Sme. Bolj kot alpsko smučanje sta mu bila v domovini blizu hokej in tenis, toda v hipu je pri deset metrov oddaljeni mizi spoznal nekdanjega slovenskega asa slalomskih in veleslalomskih vratc. »Le kako si ne bi zapomnil tega svetlolasca, približal se je izjemnemu Ingemarju Stenmarku, ga tudi premagoval,« je takoj izstrelil Slovak. Jaz pa sem mu nato začel naštevati njegove zmage, osem jih je zbral vseh skupaj, in posebej podčrtal tisti dve na hudi wengenski strmini.
image
Vijuganje med količki je navduševalo Slovenijo. FOTO: Tanjug

 

Tone ostal brez brkov

Tradicionalno prizorišče tekem v Švici prav ta konec tedna praznuje že svojo 90. obletnico mednarodnih smučarskih tekem, na koledarju zime mu pripada posebno vidno mesto – tako zavoljo sobotnega smuka, sploh najdaljšega med vsemi v sezoni, kot tudi izjemne strmine na nedeljski slalomski tekmi. Prav na tej je tako 20. januarja 1980 naš junak dosegel prvo zmago na najvišji ravni. Pa ne le zase, temveč sploh prvo za slovenski smučarski šport v svetovnem pokalu!

Križajeva velika zgodba v tehničnih disciplinah alpskega smučanja se je začela pet let prej, pozimi 1975 v Mayerhofnu na Tirolskem, ko je osvojil zlato kolajno na mladinskem svetovnem prvenstvu. V izbruhu veselja si je prvi režiser slovenske pravljice na snegu, Mariborčan Tone Vogrinec, takrat obril brke, zanj nenavadno dejanje pa ponovil čez pet let v Wengnu. Resda je bil takrat svetlolasec iz Križ pri Tržiču že uveljavljen akter najvišje ravni v alpskem smučanju in zmaga v meki odmevnih prireditev na švicarskem snegu niti ne bi smela senzacionalno odmevati, toda za Slovenijo in takrat tudi športno vzneseno jugoslovansko federacijo je bila kot prva prav posebna. Poznavalci so cenili zlasti njegov uspeh v elitni druščini z neprekosljivim Švedom Ingemarjem Stenmarkom na čelu, česar se je tudi sam dobro zavedal. »Tekmovati s Stenmarkom je bilo nočna mora,« je večkrat povedal Gorenjec in dodal: »Ko je želel zmagati, je pač zmagal!« A tega si marsikdo pri nas niti ni posebno gnal k srcu, saj je bil tako kot Križaj tudi sloviti Šved elanovec, v vsej konkurenci bogatejših opremljevalcev po Avstriji in Franciji si je namreč izbral smuči tovarne iz Begunj. Brezhibno mu jih je pripravljal Radovljičan Jure Vogelnik, s Skandinavcem je takrat izjemno dobro sodeloval vodja Elanove tekmovalne službe, Jeseničan Boštjan Gasser.

Če je bilo smučanje že prej pomemben del prepoznavnosti prebivalstva v deželah pod visokimi gorami, takrat najbolj v Švici, na Južnem Tirolskem, Bavarskem in v Avstriji, kajpak tudi med Stenmarkovimi Švedi, je svojo domovinsko pravico bolj kot kdaj prej dobilo tudi na Slovenskem. Marsikdo, ki tega ni doživel, danes težko verjame, da so branjevke na osrednji ljubljanski tržnici med zimskim prodajanjem kislega zelja in repe bolj kot zvedave kupce poslušale žametna glasova Francija Pavšerja in Borisa Ljubiča: na enem od svetilnikov je bil namreč zvočnik, iz katerega je bilo mogoče poslušati radijske prenose smučarskih tekem. Dejansko smo v šoli, če je bila tekma med ponedeljkom in petkom, za najmanj četrt ure prekinili pouk, da smo pospremili vijuganje našega Bojana bodisi med slalomskimi količki bodisi med veleslalomskimi vratci – in pozneje tako tudi Borisa Strela, Jureta Franka, Roka Petroviča, Mateje Svet ...

image
Ingemar Stenmark in Bojan Križaj, nekoč velika tekmeca, ostajata elanovca. FOTO: Jože Suhadolnik

Bela simfonija

Če je bila nedelja kot v primeru te prve Križajeve zmage, ni bil nemogoč scenarij: goveja juha je že zdavnaj zavrela, čebula pri praženju krompirja se je zoprno prijela na dno posode – nič ne de, veselja je bilo po domovih od Goričkega do Pirana, kot je lepo v eni svojih številnih uspešnic slovensko diagonalo opisal prekmurski slavček Vlado Kreslin, obilo. V vsej evforiji pa je njegov stanovski kolega Zoran Predin, mariborski someščan Vogrinca, spesnil še Belo simfonijo z besedami, ki pri avtorju tega zapisa zlepa ne bodo šle v pozabo: nič nas ni strah, če so smučarji z nami! In besedilo nadaljeval tudi z »našim blontnim veseljem« ter imel pri tem v mislih zmagovalca dveh wengenskih preizkušenj: po tisti sanjski prvi je bil najboljši tudi ob letu osorej, januarja 1981.

Kot sleherni športnik je doživljal vzpone in padce. Izjemno čast s slovesno zaprisego ob uvodu v sarajevske olimpijske igre 1984 ali pa smolo, ko se mu je štiri leta prej v Lake Placidu olimpijska kolajna izmuznila za pičli dve stotinki. Toda predvsem je tistega januarja v slovenski smučariji odprl novo poglavje številnih zmag. V točkah za svetovni pokal so mu nato sledili tako alpinci kot tudi nordijci, biatlonci, deskarji, smučarji prostega sloga. Zgodba na srečo nima konca, znan je le njen začetek – 20. januarja 1980 z Bojanom Križajem na najvišji stopnički.
Tekmovati s Stenmarkom je bilo nočna mora.
Deli s prijatelji