LEGENDA O LEGENDAH

Adam Malysz: Sem velik navijač Petra Prevca

Objavljeno 23. marec 2019 12.00 | Posodobljeno 23. marec 2019 12.00 | Piše: Miha Šimnovec
Adam Malysz je zadovoljen s svojo vlogo pri poljski smučarski zvezi, pri kateri opravlja vlogo športnega direktorja za skoke in nordijsko kombinacijo. Foto Miha Šimnovec
Adam Malysz sodi med najboljše smučarske skakalce v zgodovini tega športa. Z 39 zmagami, kolikor jih je nanizal v svetovnem pokalu, je na tretjem mestu večne lestvice. Zelo uspešen je bil tudi v Planici, kjer je kar sedemkrat poletel na zmagovalni oder, od tega trikrat na najvišjo stopnico. V Seefeldu si je 41-letni šampion iz Visle, ki zdaj deluje kot športni direktor za skoke in nordijsko kombinacijo pri poljski smučarski zvezi, vzel čas tudi za pogovor ter povedal marsikaj zanimivega o letošnjem nordijskem SP na avstrijskem Tirolskem, svojih spominih na letalnico bratov Gorišek, o Petru Prevcu, številnih slovenskih skakalnih upih, reliju Dakar …

Kako ste bili zadovoljni z izkupičkom poljskih skakalcev na letošnjem vrhuncu – na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju v Seefeldu?
Na začetku ne preveč, ker nam na veliki skakalnici v Innsbrucku ni šlo po načrtih in željah. Ker pa smo vedeli, da imamo močno ekipo, se nismo vdali. Čeprav nam nato tudi na srednji napravi v Seefeldu po uvodni seriji ni kazalo najbolje, nismo obupali, ampak smo se borili naprej, kar nas je nagradilo z dvema kolajnama – zlato Dawida Kubackega in srebrno Kamila Stocha.

Razlike v svetovnem vrhu so zdaj res majhne, kajne?
Že, že, toda v poljski reprezentanci dobro vemo, kako skačejo naši asi in kaj vse so sposobni doseči. Prav zato smo bili po prvih dveh preizkušnjah na Bergislu zelo razočarani nad našim izkupičkom. Po tekmah v Willingenu, torej zadnji postaji pred nordijskim SP, na katerem so Stoch & Co. prepričljivo dobili ekipno preizkušnjo, smo pričakovali veliko več, kot smo nato iztržili v Innsbrucku. Tamkajšnje četrto mesto je bilo za vse nas res veliko razočaranje oziroma neprijetno presenečenje.

image
Foto Srdjan Zivulovic Reuters V bogati karieri je osvojil štiri velike kristalne globuse (2001, 2002, 2003, 2007). Foto Reuters


Kako pa vam je bilo sicer všeč prvenstvo na avstrijskem Tirolskem?
Če sem iskren, sploh nisem imel občutka, da je šlo za prvenstvo, ampak za normalno tekmovanje za svetovni pokal. Stanovali smo v hotelu, iz katerega smo se vozili na skakalnico, opravili trening, po katerem smo se spet vrnili v hotel. Kakšnega posebnega občutka, da gre za prvenstvo, tako res nisem imel.

Zanimivo, da je bilo v Innsbrucku manj gledalcev kot na novoletni turneji.
Nad tem, da je bilo na innsbruških tekmah za svetovno prvenstvo manj gledalcev kot na preizkušnjah za svetovni pokal, smo se čudili tudi mi. Bilo jih je dosti manj kot pri nas v Zakopanah ali, denimo, v Willingenu. Ne vem, čemu gre to pripisati, še toliko manj razumem, ker so Avstrijci precej uspešni v skokih, poleg tega ta šport pri njih velja za zelo priljubljenega.

Kot primera tekem z veliko gledalci ste navedli Zakopane in Willingen, vendar se tudi v Planici vsako leto znova zbere veliko ljubiteljev skokov oziroma poletov.
Drži. Planica je res neverjetna. Ob tamkajšnji letalnici je vedno ogromno navijačev, ne le slovenskih, ampak tudi poljskih in iz drugih držav. Običajno je tam takrat tudi lepo vreme in potem vsi še toliko bolj uživajo v spremljanju dolgih poletov. Zaradi tega menim, da je prav, da Planica gosti finale svetovnega pokala. Pred tem so bile zadnje tekme sezone običajno v Skandinaviji, vendar tamkajšnje vzdušje ni bilo tako dobro kot pri vas.

Na letalnici bratov Gorišek ste bili tudi sami zelo uspešni.
To je (bila) prav posebna velikanka, prva, na kateri je bilo mogoče poleteti prek 200 metrov. Ozračje na njej in ob njej je vedno enkratno, tako da se skakalci vedno znova radi vračajo.

Simon Ammann mi je pred leti priznal, da mu je bila letalnica ljubša pred prenovo.
Mar res?

Rekel je, da mu je predstavljala večji izziv, ker je bila strašnejša. Vas ni bilo nikdar strah?
Pred vsakim poletom, ne glede na to, na kateri napravi sem bil, je bilo v meni prisotno malce strahu; še posebej takrat, kadar vreme ni bilo najlepše oziroma je bilo vetrovno. Zaradi tega sem šel sam običajno pri prvem, drugem poskusu še malce zadržano in šele pri tretjem na polno. Ko pa sem začel enkrat leteti, sem si želel še in še, hotel sem dlje in dlje – kakor orel.

Ali se morda spomnite kakšne anekdote v zvezi s Planico?
Hm, pa imam res eno. Bilo je leta 2007, ko sem dobil vse tri tamkajšnje tekme. Ko sem po eni od zmag prišel v šotor, v katerem smo imeli novinarsko konferenco, je k meni pristopil mož in me ves navdušen ogovoril: »Živjo, Adam, kako gre? Kdo je danes zmagal?« Verjetno je vso tekmo presedel v šotoru.

image
Foto Marca 2011 je Malysz končal tekmovalno pot v Planici. Foto Matej Družnik


Peter Prevc se v zadnjih letih spopada z različnimi težavami. Tudi vi ste imeli med kariero številne vzpone in padce. Zakaj se je po vašem Prevc v zadnjem obdobju tako zelo mučil na skakalnicah?
To je dobro vprašanje. Moram reči, da sem velik Petrov navijač. Po sezoni, v kateri je osvojil pravzaprav vse, kar se je dalo osvojiti, je doživel nekaj padcev, nekajkrat je imel tudi smolo in voz je začel drseti navzdol. Razlogov za to, da mu ni šlo več po željah, je lahko več. Sam ne vem, kako deluje sistem v Sloveniji, toda na Poljskem smo imeli podobne primere. Ko se začne nekdo preveč pojavljati v medijih, oglasih itn., ima posledično na voljo manj časa za trening in regeneracijo. Zaradi tega je Stefan Horngacher ob prihodu na čelo naše reprezentance uvedel določene spremembe, po katerih skakalci pred tekmami ne dajejo nobenih intervjujev. Če želi kdo posneti z njimi kakšen oglas, mora to sporočiti dovolj zgodaj, da lahko trenerji načrtujejo, kdaj je najprimernejši čas za to.

Slovensko čast je v tej sezoni reševal najmlajši reprezentant – komaj 18-letni Timi Zajc. Kakšen vtis je naredil na vas?
V Sloveniji imate zares ogromno skakalnih talentov. Kadar smo na pripravah v Planici, se vedno znova čudimo, koliko otrok pride tja na trening. Želeli bi si, da bi jih imeli tudi na Poljskem toliko. Slovenski potencial v skokih je res neverjeten. Timi pa se, kakor opažam, lepo razvija in bi lahko v prihodnjih letih igral zelo vidno vlogo.

V skakalnih krogih kroži veliko govoric o vašem glavnem trenerju Stefanu Horngacherju. Ali bo ostal pri vas ali ne? Kako daleč ste s pogajanji?
V tem trenutku se še ni odločil oziroma izjasnil. Rekel mi je, da si želi sezono normalno pripeljati do konca. Do finala želi biti z mislimi zgolj pri poljskih skakalcih, odločitev o svoji prihodnosti pa naj bi sporočil v Planici. Vem, da je zanj težko, s srcem je na Poljskem, imamo dobro ekipo, poleg tega je tudi vzdušje v reprezentanci sijajno. Toda po drugi strani je z glavo tudi v Nemčiji, kjer živi; tam ima svojo družino. Ker vem, da mu ni lahko, nočem pritiskati nanj.

Po koncu športne poti vas ob skakalnicah videvamo v različnih vlogah – kot športnega direktorja in strokovnega komentatorja.
Da, pri poljski smučarski zvezi delujem kot športni direktor za skoke in nordijsko kombinacijo. Poleg tega imam pogodbo tudi s poljsko televizijo TVP, za katero občasno komentiram skakalne tekme.

Pogosto imate za vratom tudi profesionalni fotoaparat.
To je moj konjiček. Med svetovnim prvenstvom pa sem nekaj fotografij naredil tudi posebej za našo zvezo, saj v Seefeldu ni imela svojega fotografa.

Preizkušali ste se tudi v vzdržljivostnih dirkah, večkrat ste se udeležili tudi relija Dakar.
Na tem reliju sem nastopil petkrat in bi se zelo rad še šestič odpeljal na štart te dirke, vendar se zavedam, da je to velik projekt in izjemno drag šport, za katerega je težko zbrati vsa potrebna sredstva. Če nimaš dovolj pokroviteljev, si tega pač ne moreš privoščiti; Red Bull in še nekaj manjših sponzorjev je premalo. Treba je namreč vedeti, da pri tem ne gre le za reli Dakar, veliko namreč stanejo že priprave nanj in nastopi na drugih tovrstnih dirkah. Naj za primerjavo navedem, da celotna poljska smučarska zveza od vseh svojih pokroviteljev prejme manj denarja, kot znaša, denimo, proračun za reli Dakar.

Kaj je bolj nevarno – smučarski poleti ali dirkanje na reliju Dakar?
To je težko vprašanje. S smučarskimi skoki se ne moreš začeti ukvarjati šele pri tridesetih letih, ampak že kot otrok pri šestih, sedmih ali osmih letih. Vendar pa po drugi strani tudi nastop na reliju Dakar zahteva obilo treninga. Preden se prvič odpelješ na štart te dirke, se moraš ogromno naučiti. Meni je šlo iz leta v leto bolje, na žalost pa mi je nato – kot se že omenil prej – zmanjkalo sredstev. A se ne pritožujem, zadovoljen sem s svojo zdajšnjo vlogo pri poljski smučarski zvezi.
Deli s prijatelji