STO LET OLIMPIZMA

Angleži strgali Tita in Stalina

Objavljeno 13. julij 2020 18.50 | Posodobljeno 13. julij 2020 18.50 | Piše: Veso Stojanov

Tri leta po koncu druge svetovne vojne so se obnovile zimske in poletne olimpijske igre, ki so potekale v St. Moritzu in Londonu.

Marko Račič, najstarejši še živeči udeleženec OI iz Slovenije med praznovanjem 100. rojstnega dne konec aprila letos.
FOTO: JOŽE SUHADOLNIK
Po 12-letnem premoru zaradi druge svetovne vojne so olimpijske igre priredili spet leta 1948. Najprej zimske, ki jih je po 20 letih znova gostilo švicarsko zimsko-športno središče St. Moritz. Ker so bili tekmovalci dolgo brez tekmovanj na vrhunski ravni, je bil interes med športniki in državami precejšen. V Švico je 28 držav poslalo 669 športnikov, novo Jugoslavijo jih je zastopalo 17 in najbrž ni treba poudarjati, da so bili vsi iz Slovenije. Čeprav Nemčija in Avstrija še nista smeli poslati športnikov in športnic na tekmovališča, se je v St. Moritzu tedaj zbralo največje število tekmovalcev na igrah doslej.

Slovenski tekmovalci so nastopili v alpskem smučanju, nordijski kombinaciji, smučarskih skokih in teku na smučeh. Najboljši rezultat je dosegla tekaška štafeta 4 krat 10 kilometrov, ki je v zasedbi Tone Razinger, Jože Knific, Matevž Kordež in Tone Pogačnik zasedla deveto mesto. Drugi tekmovalci niso dosegli vidnejših rezultatov.

Plavalca najboljša Slovenca

Oči športne javnosti so bile tisto leto seveda usmerjene v London, ki bi moral poletne olimpijske igre organizirati po prvotnem načrtu Mednarodnega olimpijskega komiteja že 1944., a so jih zaradi vojne prestavili za štiri leta. Prvih povojnih poletnih iger se je v britanski prestolnici udeležilo 4104 športnikov iz 59 držav, pomerili so se v 17 panogah in 136 disciplinah. Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo je zastopalo 96 športnikov v sedmih športih. Najbolj odmevni sta bili srebrni medalji nogometašev in hrvaškega atleta Ivana Gubijana, ki je bil drugi v metu kladiva. V srebrni reprezentanci ni bilo nobenega igralca iz Slovenije, igral pa je Ivan Jazbinšek, Slovenec po narodnosti, ki se je rodil v Zagrebu, kjer je tudi umrl in kjer je večino svojega športnega življenja kot branilec igral za HŠK Građanski pred vojno in pozneje za zagrebška kluba Metalac in Dinamo.

V takratni jugoslovanski reprezentanci je bilo 12 športnikov iz Slovenije. Najboljše uvrstitve sta dosegla v tistem času najboljši slovenski plavalec Tone Cerer, nosilec bronaste medalje z iger v Berlinu leta 1936, in prav tako plavalec Ciril Pelhan. Cerer je bil peti na 200 metrov prsno, Pelhan pa je bi prav tako peti z jugoslovansko štafeto 4 krat 200 metrov. Vida Gerbec in Ruža Vojsk sta z jugoslovansko vrsto v športni gimnastiki dosegli sedmo mesto, medtem ko so Konrad Grilec, Miro Longyka in Jakob Šubelj na istem tekmovanju v moški konkurenci zasedli 10. mesto.

Stoletni olimpijec

Nastopa na olimpijskih igrah v Londonu se še kako živo spominja najstarejši še živeči udeleženec olimpijskih iger iz Slovenije Marko Račič, ki je konec aprila letos praznoval častitljivih 100 let. Kot atlet, ki je še pred drugo svetovno vojno nastopil na Balkanskih igrah v Istanbulu, kjer je bil na 200 metrov tretji in s štafeto na 100 metrov prvi, je bil po vojni štirikrat državni prvak na 100, 200 in 400 metrov ter v štafetah. V Londonu je nastopil na 400 metrov in v štafeti 4 krat 400 metrov.
Aprila letos se je v pogovoru za Delo takole spominjal bivanja v Londonu: »Na olimpijske igre v London smo morali s sabo odnesti plakate Tita in Stalina ter jih namestiti na stene v sobah, kjer smo bivali. To smo opravili še pred odhodom na prvi trening. Ko smo se vrnili, jih že ni bilo več. Gostitelji so jih medtem potrgali in nam dali jasno vedeti, da politika v nobeni obliki ne spada na olimpijske igre. Trenerji so ocenili, da je bolje, da opustim nastopa na 100 m in 200 m, saj so bili temnopolti atleti nepremagljivi. Nastopil sem v teku na 400 m, izpadel sem v četrtfinalu, na koncu sem bil skupno na 22. mestu.«
Prihodnjič: Razmah športa v novi Jugoslaviji




Deli s prijatelji