Zaradi neubogljive vetrovke ob rdečo majico

Primož Roglič je pokazal svojo bolj človeško, ranljivo plat, ki je na dirkah pri njem ne vidimo prav pogosto. Letos smo jo dvakrat, v 20. etapi Toura, v kateri mu je rumeno majico slekel Tadej Pogačar, in v 6. etapi Vuelte, v kateri ga je ob rdečo majico spravil Richard Carapaz. Slovenski zvezdnik se je moral septembra sprijazniti z 2. mestom v Parizu, dirke po Španiji pa še zdaleč ni konec. Zato pa se je zavesa spustila na letošnji Giro, na katerem je daleč največji uspeh v svoji karieri dosegel Britanec Tao Geoghegan Hart. Vendar najprej k Rogliču in njegovi deževni bitki za rdečo majico. Dolgo se je zdelo, da ima njegova ekipe Jumbo Visma vse pod nadzorom. V ospredju je bila velika skupina ubežnikov, med katerimi nihče ni bil posebej nevaren za njegovo skupno vodstvo, črno-rumeni vlak z rdečim kapetanom jih je na prvih dveh vzponih dneva držal na varni razdalji. Ko so se še tekmeci odločili, da je čas za pospešek na čelu glavnine, je slovenskega zvezdnika doletela smola. Med neposrednim prenosom zaradi slabe vidljivosti to ni bilo razvidno, vendar je za glavnino, v kateri so tempo narekovali kolesarji Ineosa in Movistarja, zaostal že med spustom. Videli smo ga le, ko je tik pred zadnjim vzponom skupaj s svojim pomočnikom Georgeem Bennettom ujel rep glavnine. V cilju je razkril, kaj se je zgodilo.

»Na vrhu predzadnjega vzpona sem imel težave pri oblačenju vetrovke, nikakor nisem mogel zapreti zadrge. Tedaj se je skupina raztrgala v spustu. Še pred zadnjim vzponom sem moral s svojimi pomočniki precej časa na vso moč vrteti pedala, da sem se vrnil,« je povedal Roglič, ki se je tedaj resda vrnil v igro, vendar izgubil nadzor nad dogajanjem in tudi toliko moči, da je bil ranljiv v klancu, ki mu bi bil v običajnih razmerah pisan na kožo. V dežju, megli in mrazu, ob katerih je bilo težko razbrati, kje je kdo, so tekmeci z odprtimi rokami sprejeli njegove trenutke slabosti. Najbolje je to unovčil Carapaz, ki se sicer ni potegoval za etapno zmago (to je slavil najmočnejši med ubežniki Ion Izagirre), je pa s 3. mesta v skupni razvrstitvi skočil na 1. Roglič je nadaljeval po najboljših močeh, etapo končal na 20. mestu, 1:38 za zmagovalcem in 43 sekund za Carapazom. Slekel je rdečo majico in zdrsnil na 4. mesto, 30 sekund za novim vodilnim, preskočila sta ga še Hugh Carthy (Education First) in Dan Martin (Israel Start Up Nation). »Ni se razpletlo, kot smo si želeli. Na koncu sem dal vse od sebe, vendar sem plačal za napore ob lovu za glavnino. Dokler smo v enem kosu, gre šov naprej. Ni še konec, čaka nas dan počitka, nato pa se bomo vrnili,« Roglič zagotavlja, da je šlo le za skupek nesrečnih okoliščin in ne dan, ko je izgubil Vuelto.

Imperij vrača udarec

To bo pokazal čas, gotovo pa je že, da so včeraj po tekmecih tolkli kolesarji Ineosa. Imperij vrača udarec bi lahko zapisali, potem ko je najbogatejša kolesarska ekipa na svetu po povsem ponesrečenem Touru v Španiji s Carapazom oblekla rdečo majico, z Geoghanom Hartom pa je v Italiji osvojila rožnato. Sobotna etapa s tremi vzponi na Sestriere je pripravila izjemen finiš Gira, v sklepno etapo sta šla prvič v zgodovini tritedenskih dirk dva kolesarja poravnana po času. Geoghegan Hart se je z etapo zmago na Sestrireru poravnal z Avstralcem Jaijem Hindleyjem (Sunweb). Ta je bil po skoraj 3500 prekolesarjenih kilometrih boljši za 86 stotink sekunde, zato je oblekel rožnato majico. V njej je kolesaril le 15,1 km vožnje na čas v Milanu, v kateri ni bilo dvoma o končnem zmagovalcu. Geoghegan Hart je bil hitrejši na vseh odsekih ravninske proge in je na koncu rožnato majico osvojil 39 sekund pred Hindleyjem in 1:29 pred njegovim nizozemskim moštvenim kolegom Wilcom Keldermanom. Da je bil dan za Ineos res popoln, je poskrbel Filippo Ganna, ki je dobil vse tri vožnje na čas letošnjega Gira, ki se je za britansko superzasedbo po malodane tragičnem začetku (v 3. etapi je padel in odstopil kapetan Geraint Thomas) končal sanjsko. Po številkah je bila to najuspešnejša tritedenska dirka za Ineos, ki se je prej imenoval Sky – njegovi kolesarji so dobili sedem etap in slavili končno zmago! Ne pozabimo, da se bo ta Giro v slovenske kolesarske anale zapisal po zmagi Jana Tratnika v 16. etapi.