Spet na stadion, pivo in klobase

Tretja junijska sobota v Münchnu. Številni nemški napevi z nogometnih tekem so odmevali dolgo v noč, pa za dobro voljo ni poskrbela le odmevna zmaga domače reprezentance proti Portugalski s 4:2, temveč občutek svobode in vrnitve v tisti običajni vsakdan, kot smo jih vsi imeli pred pandemijo. Za soboto v Münchnu to pomeni silni vrvež na osrednji tržnici, na Marijinem trgu in v številnih pivskih vrtovih, ki prav tako sodijo med znamenitosti mesta. Mnogi so tudi že pozabili, kako se je peljati s podzemno železnico na stadion. In tako je čez klubsko sezono padel zastor, reprezentanca pa igra vse tri tekme uvodnega dela prav v Münchnu, edinem nemškem prizorišču evropskega prvenstva, na stadionu, ki je bil tako od lanskega marca prazen, zdaj pa se na izjemen objekt, zgrajen eno leto pred mundialom 2006, vrača občinstvo.

Resda je na tribunah lahko le 14.000 srečnežev – Bayernove tekme pa so v običajnih razmerah redno razprodane s 75.000 obiskovalci –, vendar že zbiranje navijačev sredi mesta, odhod na tekmo s hitro podzemno železnico in nato vrste pred stojnicami s tremi različnimi klobasicami, med njimi tudi käsekrainer oziroma kranjsko s sirom, privabljajo spomin na stare čase. Le da bi Nemce kot dobre porabnike piva še bolj razveselilo, ko bi lahko na stadionu popili izvirno zlato rumeno tekočino, torej z nekaj odstotki alkohola, tako pa jim je tam na voljo le tisto z oznako 0,0 %. Za tolažbo: v pivskih vrtovih sredi mesta ni tovrstnih omejitev, kot običajno obiskovalce pritegne tudi ponudba hrustljavih pečenih piščancev, pečenk z zeljem in cmokom ter kajpak omenjenih klobasic, najpogosteje ob spremljavi krompirjeve solate.
 

Nered in korupcija

Nogomet? Sobotna zmaga proti Portugalski, ki je očitno ob petih zaporednih spodrsljajih proti nemški vrsti na velikih tekmovanjih zdaj že njena redna stranka, že skrbi za evforijo v državi, tako da nas niti ni kaj prida presenetilo, ko sta možakarja za sosednjo mizo enega tradicionalnih lokalov v najožjem mestnem središču razpredala o tem, da se bo Nemčija v finalu najverjetneje srečala z Belgijo. Pa je domača vrsta odigrala komaj dve tekmi, resda obe na visoki ravni, obenem pa še niti v izločilni del ni vstopila, najprej potrebuje še uspeh proti Madžarski. Tudi slednja bo tu imela privržence, videli smo jih že v dresih na dan tekme, ko je njihova reprezentanca v Budimpešti igrala s Francijo. Madžari ne skrivajo svoje pripadnosti domovini tudi na tujem in prav podobno je še z enimi našimi sosedi – Hrvati. Nepoučeni bi si mislili, da je Hrvaška ondan igrala v Münchnu, ne pa na povsem drugem koncu Evrope v Glasgowu. Toliko je bilo namreč mimoidočih v dresih s prepoznavnimi rdečimi in belimi kvadratki.

Za Luko Modrića in soigralce trepetajo med nemško diasporo, pa četudi med njo ni prav vsak neskočno ponosen na svojo domovino. »Ah, samo da sem odšla iz Hrvaške, tam sta nered in korupcija. V Nemčiji je sijajno, dela je dovolj za vse, pandemija ni izgovor,« mi je še drugo, tisto nenogometno, plat zdomcev predstavila receptorka v hotelu. V Zagrebu je z diplomo sklenila študij nemščine, začela delati v šolstvu, pa jo, kolikor je bilo le hitro mogoče, ucvrla v deželo svojih sanj. Siniša Uroševič