Pred dvema letoma je za las ušla smrti

Za nekatere je Eva Pinkelnig še večji fenomen kot Primož Roglič. Čeprav se je šele pri 24 letih (!) prvič spustila po (premični) skakalnici, ji je uspel meteorski vzpon med najboljše tekmovalke na svetu. In to kljub zelo grdim padcem, ki jih je zdaj 34-letna Avstrijka že doživela na svoji dosedanji športni poti.

V novo sezono svetovnega pokala, ki se je prejšnji konec tedna začela v Visli, je odrinila sijajno. Potem ko je na uvodni tekmi osvojila tretje mesto, je 24 ur pozneje preskočila vse tekmice in oblekla rumeno majico vodilne skakalke v skupni razvrstitvi. »Če sem iskrena, tega po vsem, kar sem doživela, zares nisem pričakovala. Moj cilj je le skakati daleč, uživati in se glasno veseliti, kar mi je tokrat odlično uspelo. To je neverjetno!« je po nedeljskem podvigu kar žarela od navdušenja Pinkelnigova.

To je bila njena četrta zmaga v svetovnem pokalu, prva v Evropi, potem ko se je januarja 2020 trikrat na najvišjo stopnico odra za najboljše povzpela v Saporu in Zau na Japonskem. Glede na to, da se je začela s skoki ukvarjati tako pozno, imajo njeni uspehi še toliko večji pomen.

»Ko sem pri 24 letih izrazila željo, da bi skakala, so mi to vsi odsvetovali. Na slehernem koraku so mi govorili, naj si ne delam utvar, obenem so me prepričevali, da zgolj zapravljam čas. Takšne besede sem zagotovo slišala vsaj stokrat. Na avstrijski smučarski zvezi nihče ni verjel vame,« se je spomnila, kako so jo poskušali na začetku skakalne kariere odvrniti od tega, da bi si uresničila svojo veliko željo.

Na začetku so jo klicali NLP

Toda Evina želja je bila močnejša. Bolj ko so ji odsvetovali treninge skokov, raje je hodila na skakalnice. Njena vztrajnost in ljubezen do tega športa sta se ji že kmalu poplačali. Ko je zmagala v avstrijskem pokalu, so jo poleti 2014, torej pri njenih 26 letih, prvič vpoklicali v reprezentanco. Takrat je končala delo vzgojiteljice in se povsem posvetila skokom.

Po vsega dveh letih treningov si je ob ognjenem krstu med elito decembra 2014 v Lillehammerju s 15. mestom priskakala premierne točke za svetovni pokal (na tisti tekmi je – mimogrede – z zgodovinsko prvo slovensko žensko zmago navdušila Špela Rogelj) in glede na vse okoliščine bliskovito napredovala proti vrhu. Ker je tako rekoč čez noč priletela od neznano kod, so jo sprva klicali UFO (Neznani leteči predmet – NLP).

A vse le ni šlo tako gladko. Večkrat je namreč grdo padla in pri tem doživela bolj ali manj hude pretrese možganov, zaradi česar je imela določene težave z ravnotežjem. Decembra 2020 je le za las ušla smrti, ko ji je pri padcu na treningu v Seefeldu počila vranica in se ji je v trebušni votlini nabralo že več kot liter krvi. S takojšnjo operacijo so jo rešili kirurgi v innsbruški bolnišnici. »Bog je takrat držal roko nad menoj. V nasprotnem primeru bi se zame razpletlo veliko slabše,« je prepričana 34-letnica iz Dornbirna na Predarlskem.

Kar težko je verjeti, da je bila že dobra dva meseca (!) po operaciji spet na skakalnici. »Že po naravi sem prava borka, zato se nikoli ne vdam. Še po vsaki prejeti brci in padcu sem se pobrala ter šla naprej,« je poudarila Pinkelnigova, ki je znana tudi po svoji dobri volji. Značilni nasmešek na startni klopi je popoln odgovor za vse »strokovnjake«, ki so se ji dolgo posmehovali. Vislo je prejšnjo nedeljo zapuščala kot najboljša skakalka na svetu. »Že zdavnaj sem dosegla mnogo več, kot so mi ljudje pripisovali,« je sklenila vedno nasmejana Avstrijka.