Nogomet deluje, najboljše ekipe razvijajo identiteto
Odštevanja je konec. S tekmo med Kazahstanom in Slovenijo so se začele kvalifikacije za evropsko prvenstvo, kar so bile prve mednarodne tekme od decembrskega svetovnega prvenstva, ki je bilo atraktivno iz športnega vidika, ampak sporno iz političnega, zlasti v Evropi. Katar je bil uporabljen za politične cilje in tudi euro v Nemčiji je lahko takšen. Prvenstvo v osrčju stare celine je kot nalašč za to. Nemčija izreka dobrodošlico kontinentu in želi izpostaviti skupne dosežke, ki jo delajo močno in enotno. Turnir nam daje zavezo, da postavimo nogomet nazaj v soj žarometov. Navijači želijo preprostost, ki dela nogomet lepega: ena žoga, ena ekipa, jasna pravila, enotna Evropa, to smo mi.
Nogomet združuje Evropo
Nogomet je združevalni dejavnik v Evropi že več kot stoletje. Je stalna želja po enakih možnostih, različnosti in svobodi. V času polarizacije družbe je pomembno, da te vrednote okrepimo. Nogomet nam ponuja mnoge politične in sociološke primerjave. Kako se posameznik obnaša v skupini? Koliko svobode ima v igri glede na svoji odgovornost do skupnega taktičnega načrta? Kako nam sobivanje narekujejo pravila in koliko se lahko nanje zanesemo? Če govorimo o nogometu, govorimo tudi o družbenem sistemu. Nihče ne more zmagati sam. Vsak otrok to razume. Da nogomet deluje, smo se lahko prepričali tudi v Katarju.
Najboljše ekipe so razvile identiteto. Argentinci so izžarevali veselje, strast in odločnost. Vedeli so, za kaj tečejo in se borijo: za svoje soigralce in domovino. Sodelovanje izhaja iz spoštovanja do drugih in ko posameznik spozna, da je njegov delež pomemben, se bori. Pri Franciji je bil lep primer Olivierja Girouda. V finalu je bil zamenjan že pred polčasom. To je bila selektorjeva odločitev, ki jo je pozneje obžaloval. Zgodnja zamenjava je udarec za vsakega nogometaša, sprejme jo samo, če je v službi večjega cilja. Giroud je pokazal solidarnost, spodbujal soigralce s klopi, celo rumeni karton je prejel zaradi ugovarjanja. Razumel je trenerjevo odločitev. Vedel je tudi, da ima nogomet v Franciji, tako kot v vsaki drugi državi, velik družbeni pomen. Reprezentanca je drugačna od kluba. V velikih klubih je trikrat več denarja kot pred desetimi leti.
Reprezentanca se mora izogniti logiki rasti. Ne gre za rast nagrad. Nogometaš, ki v klubu zasluži letno 15 ali 20 milijonov evrov, ne potrebuje 200.000 ali 40.000 evrov bonusa. Reprezentant bi se moral zavedati svojih dolžnosti. Zastopa tako otroka v dresu kot prostovoljca v amaterskem klubu. Kar jim da, dobi z obrestmi povrnjeno. Spomnim se, kako so se leta 2006 skupaj z nami veselili milijoni Nemcev. Ta povezanost daje igralcu vrednost, ki je denar ne more kupiti. Ljubezni, ki jo Lionel Messi dobiva iz Argentine, v Parizu nima in je nikoli ne bo imel.
Končno imamo turnir v demokratičnem svetu
Moja želja za euro 2024 je, da bi napredovale tako reprezentance kot Evropa. Presenečenja so dobrodošla. Vsi se z EP 2016 dobro spominjamo prvinskega vzklika islandskih navijačev. Takšen turnir lahko prinese nov žarek optimizma. Po pandemiji, sredi vojne v Ukrajini in energetske krize bi bilo lepo, če bi spet našli svoje bistvo. Samo če v vsej naši različnosti držimo skupaj, lahko kljubujemo krizam in konfliktom. Prilagajanje je neizogibno, tako klimatskim spremembam kot novi geopolitiki. V nogometu je vsaka ekipa, naj gre za udeleženca lige prvakov ali sindikalno moštvo, del mozaika. Evropa se mora pogledati v zrcalu. Morda so ljudje pozabili, kako srečni smo lahko, da imamo končno spet velik turnir v demokratičnem svetu. Celo profesionalni nogometaši bi se morali zavedati lepote našega načina življenja. Milijarde ljudi bodo videle, kako praznujemo evropsko enotnost, ki nas bo vse okrepila.
