Dubajska princesa osvojila slovenski pokal (FOTO)
Grosupeljčanka Helena Okorn ni neznanka v svetu konjskih tekmovanj. S svojimi nastopi doma in na tujem se je že zapisala v anale zmagovalcev v distančnem jahanju. Med pomembnejšimi dosežki je prav gotovo osvojitev srednjeevropskega pokala v Babolni na Madžarskem, kjer je leta 2016 zmagala na 120 km. Tekmovanje pod okriljem dubajskega šejka jo je kot zmagovalko povzdignilo med princese; občudovanje, ki ga je žela zavoljo svoje in konjeve spretnosti, vztrajnosti in hitrosti, pa je tedaj osupnilo vse.
Vmes je njen konjič ostarel, Helena pa je presedlala na kobilo, ki je še mlada in razigrana, še ne docela pripravljena za odmevna mednarodna tekmovanja. Pa vendarle sta na minulem državnem prvenstvu v vzdržljivosti in finalu pokala Slovenije v Pušencih pri Ormožu osvojili najžlahtnejše odličje. Z največ zbranimi točkami na vseh slovenskih tekmah sta se Helena in njena Penelopa Hamdani, hrvaška borička, arabka, stara osem let, prebili do prvega mesta. Majhna kobila, ki je po višini celo rangirana med ponije, je na razdalji 81 km, ki sta jo premagali v petih urah in pol – trasa je bila razdeljena na tri etape, tri kroge, z vmesnimi počitki –, pometla z domačo konkurenco. Na tekmi je sicer pokal državnega prvaka odnesel Uroš Potočnik z Aronom.
Manj je več
»Tokratna proga je bila v celoti ravninska, po ormoških lagunah in ob državni meji, imela je nekaj prečkanj z železnico in je vodila ob bodeči žici, kjer velikokrat zalotijo kakšnega migranta,« je po zmagi povedala Helena, ki na poti ni doživela nikakršnih neprijetnih presenečenj, ki bi njeni kobilici pognala strah v kopita. »Če želiš uspešno zaključiti tekmovanje, moraš biti vseskozi fokusiran, drugače lahko pride do poškodbe konja ali jahača. Sicer raje tekmujem na tehnično zahtevnih progah z vzponi in spusti, kjer mora konj razmišljati in se zamotiti.« Tudi pri treningih je premišljena. »Že vrsto let se držim načela manj je več. Konje sicer redno jaham po terenu, odvisno od tipa prihajajoče tekme. Če je ravninska, izbiram ravne terene, če je hribovita, izberem ravnino in dodam hrib. Tudi kolesarim ali hodim v hribe. Za regeneracijo je najboljše kolo.«
Helena se za tekmovanje ni posebno pripravljala. Za pokal Slovenije sicer štejejo točke tekem v vsem letu. Letos so bile na Banjšicah ter spomladanska in jesenska v Pušencih. A mlada kobila je že z dvema odličnima uvrstitvama postavila dosežek, ki jo je zavihtel na konjski tron. »Za kobilo je to neverjeten dosežek, ker je res majhna, a zelo dobro parira hitrosti preostalih višjih in močnejših konj. Borički arabci so sicer v zgodovini veljali za izjemno močne in vzdržljive. S tekmo v Pušencih sva izpolnili tudi normo za udeležbo na tekmovanjih FEI (Mednarodna konjeniška zveza), te so dolge od 80 do 160 km, nanje se bova ob zadovoljivem zimskem treningu podali spomladi.«
In zagotovo bosta več kot pripravljeni, saj so Heleno že prvi koraki, ki jih je nadrobila po dedovi kmetiji, vlekli h konjem. Mogočne živali, ki so jo z globoko črnino v očeh motrile izza ograde, so jo osvojile in zasvojile. Delovne živali so pomagale na polju, Helena pa je z njimi vedno bolj postajala eno. Vse od ranih let hrepeni po njihovi bližini, dotiku toplega telesa, košati grivi, v katero se zakoplje s prsti ali se med ježo po prostranstvih dolenjskih travnikov in gozdov nežno nasloni na mišičast viher. Ljubezen do konj je bila tako močna, da tudi starši niso mogli več preslišati njenih prošenj, in so ji ob koncu osnovne šole kupili prvega konja. Tudi potem, ko je krenila na samostojno pot, v hlevu ni ostala praznina. Konj, kobila in še katero odraščajoče žrebe ponosno stopajo po travniku okoli njenega doma ali v staji mulijo seno. Z glasnim hrzanjem pokličejo Heleno, takoj ko se iz službe prikaže na domačem dvorišču, da enega ali drugega popelje na pot čez drn in strn, na vsakodnevno turo, ki prija vsem.
