Nikoli ni imel občutka, da bi bil poraženec

MADRID – Dolgočasna tekma proti lahkemu tekmecu? Kdor to trdi za Liverpoolovo zmago z 2:0 (Mohamed Salah v 2. minuti z 11-m in Divock Origi v 87. minuti) nad Tottenhamom v finalu lige prvakov, ni videl več kot teh 95 minut nogometa v Madridu. Ker če kaj, potem Liverpoolova evropska sezona ni bila dolgočasna, na poti do vrha pa se je soočil z večino najtežjih nasprotnikov.
Očitki o finalnem dolgčasu Liverpoola so ozkogledni, pavšalni, skorajda zlobni. In kot da bi kritike slišal tudi Liverpoolov trener Jürgen Klopp, je Nemec še malce bolj razširil svoj nasmešek in prepeval pred televizijskimi kamerami. »Kljub izjemni zmagi se počutimo, kot da smo šele na začetku,« je rekel. »Zdaj lahko naredimo nove pomembne korake in pustimo globlji pečat. Smo mlada ekipa, ki lahko le še raste.«

Vso sezono številni preobrati

Liverpool je za šesti evropski naslov trpel od prve tekme skupinskega dela naprej. Izgubil je na vseh treh gostovanjih (Napoli, Crvena zvezda, PSG), zato je za preboj iz skupinskega dela nujno potreboval zmago nad Napolijem, a marsikaj bi bilo drugače, če sveži Liverpoolov vratar Alisson Becker v zadnjih trenutkih ne bi čudežno ustavil strela Napolijevega napadalca Arkadiusza Milika. Nedvomno podrobnost, ki loči poražence od zmagovalcev. Kot da Liverpool ni imel dovolj hoje po robu v najtežji skupini, je takoj v osmini finala naletel na Bayern München. In čeprav so Bavarci že imeli tudi boljše sezone, so morali rdeči pokazati eno najžlahtnejših predstav, da so ugnali poznejše nemške državne in pokalne prvake. Liverpool je malce lažje dihal le v četrtfinalu proti Portu, da je potem dočakal polfinalni obračun z Barcelono. Po porazu v Kataloniji (0:3) je Liverpool ostal še brez glavnih napadalcev Salaha in Firmina (si predstavljate Barço brez Messija in Suareza?), toda nič od tega ni preprečilo magične zmage s 4:0 na Anfieldu. »Ste že videli kdaj ekipo, ki bi se tako borila tudi brez goriva v rezervoarju?« se je Klopp v Madridu spominjal celotne sezone. »K sreči imamo vratarja, ki zna težke naloge spreminjati v lahke.«Torej, kje je imel Liverpool lahko in dolgočasno delo? Kajti če kaj zares drži, so le redki klubi postali evropski prvaki po tako dramatični in naporni sezoni. Resda finale proti Tottenhamu ni navdušil, a je treba vzeti v obzir, da je Liverpool prešel v vodstvo že v drugi minuti (zgodnji gol spremeni značaj sleherne tekme), Londončani so imeli prevelike oči zaradi sploh prvega finala v zgodovini, pa še oboji so bili brez ritma po kar treh tednih brez tekme. »Prvič v sezoni smo imeli tri tedne premora, in to pred najpomembnejšo tekmo,« je rekel nemški trener. »Bilo je tudi zelo vroče, igra v finalu pa me prav nič ne zanima. Moje ekipe so v preteklih finalih igrale bolje kot tokrat, a prav vedno sem izgubil.«

Največji junaki so nogometaši

Klopp je bil sprva glavni junak Liverpoolovega slavja v Madridu. Objemali so ga soigralci, njegovi pomočniki in vsi ljudje iz vodstva kluba, ki najbolje vedo, kako mu je odleglo po vseh finalnih porazih. Nemec je s širokim nasmehom pozdravljal Liverpoolove navijače, jim mahal s pokalom, toda ko je bilo rdeče slavje na vrhuncu, se je kot prvi iz Liverpoolovega tabora umaknil v notranjost stadiona in slavje prepustil svojim najdražjim – nogometašem. »Ne bi mogel biti bolj ponosen nanje,« je žarel Klopp. »Igralci si zaslužijo največ pohval. Vsi so sedaj zmagovalci lige prvakov. Kar koli se bo zgodilo, nihče jim ne bo mogel vzeti te zmage.« Toda Kloppova največja vrednost je nekje drugje. Kajti četudi bi izgubil še madridski finale in bi znova poslušal očitke, da je poraženec, ne bi obupal, ampak bi ohranil isto pokončnost in isti nasmešek. In se prej ali slej spet vrnil. V finale. »Še pred dvema dnevoma sem poslušal, da je moja kariera nesrečna, toda v sebi nisem nikoli čutil, da bi bil poraženec,« je jasen 51-letni Nemec. »Moje življenje je v resnici precej boljše od mladostniških pričakovanj.«