Najboljša slovaška lisička, a tudi Slovenke v lepi luči

Slaba volja, ki je med mariborskimi prireditelji in privrženci smučanja pod Pohorjem nastala zaradi selitve Zlate lisice, je izginila. Dvodnevno gostovanje lisičk na Gorenjskem je ponudilo lepo prireditev, skupno si je obe tekmi ogledalo 10.000 navzočih, skoraj polovica teh je prišla s Slovaškega podpret svojo zvezdnico in športnico lanskega leta pod Tatrami Petro Vlhovo. Sijajna smučarka je osvojila lovoriko Zlate lisice, nase pa so opozorile tudi slovenske reprezentantke. Med njimi najbolj domačinka Meta Hrovat, tretjeuvrščena v sobotnem veleslalomu. Drugič doslej se je med svetovno elito uvrstila na stopničke. "Tistih stopničk pred dvema letoma v Lenzerheide se bom vedno rada spominjala, ker so bile pač prve, teh tukaj pa zavoljo domače proge," je bila nasmejana ob uspehu na prizorišču, ki je nekaj minut hoje oddaljeno od njenega doma. In četudi včerajšnje 11. mesto ni botrovalo takšnemu navdušenju množice v ciljni areni, je bila deležna čestitk, ne nazadnje je to njena doslej tretja najboljša uvrstitev na slalomskih tekmah. "Res sem prestala prav poseben konec tedna. Veste, po tisti soboti mi ni bilo lahko zaspati. Dolgo so se mi prepletale misli, adrenalin doživetega je bil močan," je dejala ob slovesu z Zlato lisico 2020, sicer pa se po zadovoljstvu z opravljenim v veleslalomu ozrla tudi k pisani nedelji. Na prvi progi je bila 10., tekmo je sklenila na mestu nižje. V obeh nastopih je sicer opravila nekaj brezhibnih zavojev, za vrhunski izid bi morala včeraj smučati na še višji ravni. "Nekaj zavojev je bilo res dobrih, lahko bi se mi na koncu tekma razpletla s kakšno višjo uvrstitvijo, a lahko tudi z nižjo. Na ciljni strmini, kjer bi morala biti najhitrejša, pa mi ni šlo vse po željah," je strnila misli, toda ob tem dodala, da se bo po tej lepi letošnji Zlati lisici sproščeno in tudi dovolj samozavestno lotila sklepnega dela sezone. Pred smučarkami so še tri postaje v tehničnih disciplinah, naslednja bo 7. in 8. marca v Ofterschwangu na Bavarskem.

Ustrezni Podkoren

Tudi Tina Robnik, 28-letna reprezentantka iz Luč v Zgornjesavinjski dolini, je nasmejano zapuščala prizorišče. Zablestela je namreč v sobotnem veleslalomu in s 6. mestom dosegla svojo najvišjo uvrstitev v svetovnem pokalu doslej. Toda očitno ji podkorenska strmina, tokrat odlično pripravljena kljub višjim temperaturam kot po navadi, ustreza. Ko so pohorske lisičke tu gostovale pred dvema letoma, je bila smučarka, ki se je po nizu zoprnih poškodb uspešno vrnila v tekmovalni ritem, 7., kar je bil tako do te sobote njen najvidnejši dosežek. Tokrat se je prav sproščeno pognala po strmini, ki pri navadnih smrtnikih zbuja spoštovanje, smučišču pa pripada oznaka le tiste najbolj utrjene. "Opravila sem res kakovosten trening v zadnjem mesecu, zato se mi ni bilo treba ničesar bati." Primorka Ana Bucik se počasi približuje želeni ravni, po sobotnem 14. mestu, za njo najvišjem doslej v veleslalomu, je bila včeraj 21., s Hrovatovo sta bili edini Slovenki v finalni predstavi trideseterice slalomistk. In med temi je bila velika junakinja Vlhova, zdaj sploh prva zvezdnica slovaškega športa, ki se je tako kot denimo v Zagrebu, Flachauu in Lienzu tudi v Kranjski Gori počutila kot doma – včeraj jo je tako kot dan prej spodbujalo prek 2000 razposajenih in glasnih rojakov. Ti so se prešerno razveselili njenega novega uspešnega vikenda, a včeraj tudi obmolknili, ko je vodilna s prve proge in zelo hitra tudi v drugo, Švedinja Anna Swenn Larsson, odstopila tik pred ciljem. "Res bi si zaslužila zmago, a tako je to v športu," je dejal glavni trener slovenskih reprezentantk Janez Slivnik.