Komaj čakam, Maribor je idealen tekmec
Matic Fink je domžalski nogometni sprinter. Med osamitvijo treniral, da se je kar kadilo.
Odpri galerijo
»Še sem hiter. Testi kažejo, da sem med najhitrejšimi,« je Matic Fink s hitrostjo odgovora zavrnil kakršen koli pomislek o tem, da je ena od njegovih najmočnejših prvin v zatonu. Tridesetletni Ljubljančan se je v slovenski nogomet vrnil septembra lani, namesto k Olimpiji, od koder je šel v nogometni svet, k Domžalam. Finkova vrnitev do prekinitve prvenstva ni bila najbolj posrečena. Nogometaš z izjemno srčnostjo in bojevitostjo je bil vse prej kot igralec, ki je navduševal, ko je prejel žogo v prostor in kot blisk stekel v neulovljiv dir. Upehan domžalski stroj namesto boja za vrh ter za Evropo bije bitko za obstanek. »Vsakomur se zgodi, igralcu, klubu. A najboljši se vselej poberemo,« ni pretirano zaskrbljen nad domžalskim in svojim izkupičkom po 25 krogih. Osredotočen je tudi na svojo nogometno oživitev, potem ko je moral oditi iz nogometne Indije Koromandije – Turčije. »Šlo je za splet nesrečnih okoliščin. Ni se me odrekel klub, pač pa je prišlo do ...« je zastal. »Ne, ne smem, zavezan sem k molčečnosti,« se je pravočasno ustavil in namignil, da je bila vrnitev v Slovenijo vse prej kot načrtovana. Ampak zakaj ne v Olimpijo, ki jo je zapustil kot šampion in eden od najboljših posameznikov ob njeni prvi zvezdici pod taktirko Milana Mandarića? »Domžale in trener Andrej Razdrh so bili hitrejši,« je bil kratek in jedrnat o Olimpiji, pri kateri ima v predsedniku Mandariću še vedno prijatelja.