Atalanta podira rekorde: zaskrbljen lahko tudi PSG

Kdo ve, kdaj bosta kluba s slovenskima reprezentantoma spet med najboljšimi v Evropi. Atalanta in Atletico Madrid namreč igrata odlično in strahovito učinkovito, ta čas sodita med pet najmočnejših na stari celini. Juventus se je konec tedna s pomočjo dveh enajstmetrovk izvlekel skozi šivankino uho, tudi Atletico ne pozna poraza v zadnjih 16 tekmah. Josip Iličić se počasi vrača v normalni delovni ritem, trener Atalante Gian Piero Gasperini mu odmerja vse več igralnega časa (nazadnje v Torinu do 58. minute pri rezultatu 1:1) in opazno načrtuje dvig njegove forme do prvega tedna avgusta, ko bo Atalanta sprejela največji izziv v 112-letni zgodovini kluba: poskušala bo preskočiti super mogočni PSG in se zavihteti v polfinale Uefine lige prvakov. Če bi igrali četrtfinalne tekme v Lizboni en mesec prej, bi bil to povsem realen scenarij. Atalanta igra fantastičen nogomet, kar je nazadnje občutil tudi daleč najvplivnejši italijanski klub Juventus. Iličić in soigralci so povsem onemogočili Cristiana Ronalda, Paula Dybalo in druge zvezdnike, trener Gasperini pa je pojedel Maurizia Sarrija za malo malico, če bi njun taktični dvoboj opisali v ljudskem žargonu. Stara dama si lahko predčasno pripiše nov naslov prvaka le zavoljo dveh dosojenih enajstmetrovk in Ronaldove rutinske izvedbe kazenskih strelov. Dvakrat je šlo za (nenamerno) igranje z roko, Juve je izenačil na končnih 2:2 v 90. minuti odličnega derbija. »Pravila o igranju z roko so v Italiji nad vsemi pravili,« je razplet derbija cinično komentiral Gasperini in dodal: »Kaj naj naredimo, naj si odsekamo roke? To ni bilo prvič v tej sezoni, zanesljivo pa v drugih državah enajstmetrovk ne dosojajo na takšen način.« Juventus bi v nasprotnem primeru znižal prednost pred Atalanto na šest točk, njegov obisk stadiona Lazia bi dobil drugo veljavo. Če ne drugega, bi serie A ohranjala neko napetost še teden ali dva, zdaj je boja za scudetto dokončno konec, saj Lazio ni (bil) kos izzivu. Atalanta je postala prvo moštvo po Juventusu iz sezone 1951/52 (!), v katerem so trije igralci zabili najmanj po 15 golov (Muriel 17, Iličić in Zapata po 15). V Evropi je to nazadnje uspelo prav naslednjemu evropskemu tekmecu Atalante – PSG (v prejšnji sezoni Neymar, Mbappé, Cavani). Ob tem je Atalanta zabila najmanj gol na 20. zaporedni tekmi in izenačila rekorden niz iz sezone 1955/56.

Nezamenljiva le Oblak in Saul

Tudi Atletico si je konec tedna zagotovil ligo prvakov 2020/21, z minimalnih 1:0 je odpravil seviljski Betis. Četudi gre za standardno višino Atleticove zmage, naloga rdeče-belih ni bila preprosta: sodnik jim je namreč že v prvem polčasu po intervenciji VAR razveljavil dva gola (Correa, Morata), toda obe odločitvi sta bili najmanj mejni, posebno gol Alvara Morate po dolgem prodoru in spodkopanem strelu je bil velemojstrski. »Tega ne morem spremeniti. Seveda nam ni lahko, ne nazadnje smo dva kroga pred koncem prvenstva izpolnili cilj – to je liga prvakov –, čeprav sem moral na vsaki tekmi zamenjati po tri branilce. Da ne omenjam poškodb drugih,« je ocenil Atleticov trener Diego Simeone. Ta čas boljši od Atletica je le njegov mestni tekmec Real, ki zmaguje s pragmatično igro. Simeone ima prav: v tej sezoni sta nezamenljiva člana njegove enajsterice le Saul Ñiguez in vratar Jan Oblak. Škofjeločan je zbral že 4086 minut igre, Saul 4034. Oblak je izpustil le zadnjih 24 minut lanskega gostovanja v San Sebastianu, ko ga je nokavtiral Sociedadov adut Nacho Monreal, Saul je počival z Valladolidom in bil kaznovan za tekmo z Granado. Najbližje dvojcu Oblak-Saul so Thomas Partey (3402 minuti), kapetan Koke (3166) in Lodi (3047).