Na paraolimpijskih igrah je bila debitantka, domov se je vrnila z medaljo. Zlato. Najžlahtnejšo. To je velika zgodba. Še bolj izjemna je življenjska zgodba Veselke Pevec. Osemnajst let in en mesec je imela, ko jo je nekdanji fant šestkrat ustrelil. Dolgih osem mesecev se je borila za življenje. In zmagala. Od tedaj je na invalidskem vozičku. Je silna borka s prekipevajočo in tudi nalezljivo energijo. Svoje preizkušnje in izkušnje deli iskreno. Brez grenkobe. Če se bo koga dotaknilo in dvignilo, toliko bolje, meni Veselka, a največ je odvisno od vsakega posameznika. In ja, nje v življenju ne more nič več pretresti.
Draga Veselka, iskrene čestitke za fantastičen uspeh. Vesela sem za vas.
Najlepša hvala.
Ko sem vas opazovala na slavnostnem sprejemu ob vrnitvi iz Ria, ste zlato odličje ves čas pestovali.
Že v Riu mi je glavna trenerka (Polona Sladič, op. p.) rekla, naj ga imam ves čas kar s sabo, da ga kadar koli lahko pokažem. No, pa tudi zaradi morebitne kraje, čeprav moram priznati, da se nam v Riu ni pripetila nobena neprijetnost, nikomur ni nič zmanjkalo. Tamkajšnji ljudje so navdušeni nad športniki in njihovimi rezultati, vzdušje je bilo fenomenalno. Ko prideš kam, skoraj ne moreš stran, vsi se želijo fotografirati...
In morda tako okusiti košček sanj?
Hja, na to težko odgovorim. (Sladek nasmešek.) Odkrito so pokazali, da nas cenijo, zato sem imela medaljo vedno pri sebi – iz spoštovanja do ljudi.
Kakšni občutki vas prevevajo, ko z vami buči vsa Slovenija?
Predvsem čutim veliko hvaležnost.
Kako ste dojemali zmago?
Bila je nepričakovana in zato toliko bolj čudovita. Ni besede, s katero bi lahko opisala, kako sem se počutila po zadnjem strelu.
Zadnji strel je odločal o zlatu. Ste se borili samo sami s sabo ali tudi s srebrnim Frančkom Gorazdom Tirškom?
Jaz sem takrat imela svojo tekmo, svoj finale, streljala sem zase. Jasno, želela sem rezultat. Takšna sem. Ko se odločim, ne odneham zlahka. Vse sem dala od sebe, sploh mi ni bilo v breme, kdo je nasproti, in nikakor nisem bila obremenjena s tem, ali bom zlata ali srebrna.
Brez najmanjšega dvoma pa boste odslej lahko mnogo bolj sproščeni. A kako je vendar med streljanjem? Morate doseči idealno zbranost?
Ko si zbran, ti večinoma bolj uspe, ko si bolj obremenjen, manj. Jaz sem imela smolo – hči Saša je zbolela. Sama je bila doma, z vročino 39,5, jaz pa v Riu. A po drugi strani... (Skomigne.) Mogoče je bilo to v mojo korist, ker nisem imela v zavesti samo strela. Misli so mi begale. Mučile so me skrbi.
- CELOTEN INTERVJU LAHKO PREBERETE V SVEŽI ŠTEVILKE REVIJE ONAPLUS, KI VAS ŽE ČAKA PRI PRODAJALCU ČASOPISOV.
