LJUBLJANA – Slovenski judo je leta 2004 dočakal svojih pet minut, do danes pa ostal šport, ki na velikih tekmovanjih ne odpove. Začelo se je z Urško Žolnir v Atenah, ko je 17. avgusta 2004 v dvorani Ano Liossia osvojila bronasto medaljo v kategoriji do 63 kilogramov. »Pa saj sploh nisem vedela, ali bom na igre šla,« nekaj dni pred Londonom na plan privrejo Urškini spomini. Letos gre vse po maslu, tako je bilo, vsaj zdelo se je, tudi leta 2004. Tri mesece pred igrami je izkušena Belgijka Gella Vandecaveye v svoji kategoriji odpovedala nastop. To je bila odlična vest za Urško, saj bi tako zaradi Belgijkine odločitve v Grčijo potovala kot prva rezerva. Z velikim elanom ter nekoliko manjšimi pričakovanji je slovenska pianistka (za njo je šest let glasbene šole) takoj začela trdo trenirati. Od zore do mraka, pri njenem trenerju Marjanu Fabjanu ni šale.
| Večja medijska prepoznavnost juda Po celotni (pred)atenski kalvariji se je Urška Žolnir v domovino vrnila z nasmehom na obrazu, bogata za izkušnjo ter vesela, ker je judo dobil tisto, kar si je zaslužil: »Poleg nagrad gre levji delež zaslug kolajne temu, da se je izboljšala medijska prepoznavnost juda. Tega poprej ni bilo.« Še danes je tako, vražje Slovenke Marjana Fabjana pa so v formi tudi pred Londonom 2012. |
Ostala že pred vrati olimpijskih iger
Vse je bilo prelepo, da bi trajalo. Ni vrag, da si Belgijka ni premislila, Urška pa je kot prva rezerva ostala pred vrati iger. »V hipu se mi je vse porušilo … ,« opiše svoje travmatične občutke ob objavi vesti iz Beneluksa. Trener Marjan ne bi bil Marjan, trmast, odločen in dosleden. »Imaš en sam odstotek možnosti, da greš na igre,« ji je malodane zabičal po enem izmed treningov. Urška je razumela njegov namig. Vedela je, da se bo kot lev boril, da varovanki izbori mesto na igrah vseh iger. Igre so se bližale, a odločitve mednarodne judo zveze kar ni in ni bilo. »A že kaj veš?« je bil vsakdanji pozdrav, ki je zamenjal dobro znani dober dan ob prihodu na trening, Marjan pa ni imel informacije, ki bi Urško osrečila. Med enim od prostih dni pa jo je Marjan prehitel, bil je kratek, a jasen: »Greš na olimpijske igre, čez pet minut te pokličem!« Urška še ni dojela vsega, ko je Marjan že prekinil zvezo. To je bilo verjetno najdaljših pet minut v njenem življenju, potem jo je le poklical, Urška pa je vmes preklicala zadnjih hip vplačan aranžma za počitnice. V Atene je šla, ker je zadnji hip odpadla Urugvajka.
V polfinalu se je izjemno držala, a ...
Žreb Urški ni bil ravno pisan na kožo, a se z njim ni razbijala glave. »Nimaš kaj izgubiti,« je bilo tisto, kar jo je gnalo naprej. Uvodoma je ugnala vrhunsko Kubanko Driulys Gonzalez, sicer dobitnico treh olimpijskih kolajn. V drugem krogu je žreb hotel, da obračuna z Belgijko Gello Vandecaveye. Prav njena odločitev ji je krepko načela živce, zato jo je z jezo in štajersko močjo graciozno poslala v dokončni pokoj. Ni bila daleč do boja za najbolj žlahtno odličje. V polfinalu je blestela: »Uspel mi je vazari, imela pa sem še oceni juka in koka!« V nadaljevanju je bila preveč pasivna. Da je bila mera polna, je v zadnji sekundi prejela še zadnjo, četrto kazen, sledila je diskvalifikacija, severna soseda Claudia Heill pa se je veselila kolajne. V odločilnem boju je po polfinalnem nesrečnem porazu proti Avstrijki le ugnala Kanadčanko Marie Helen Chisholm in za vrat so ji obesili bronasto odličje.
