BRATA STRUNA

Žoga jima je odprla svet, a dom je le eden, Piran

Nogometna brata Andraž in Aljaž Struna sta vsestranska športnika.
Fotografija: Aljaž in Andraž Struna se po napornih sezonah vedno rada vračata v rojstni Piran. FOTO: Gorazd Nejedly
Odpri galerijo
Aljaž in Andraž Struna se po napornih sezonah vedno rada vračata v rojstni Piran. FOTO: Gorazd Nejedly

Nogometno igrišče v Piranu ni le eno od najbolj atraktivnih na svetu in magnet za spektakularne fotografije, na njem so v preteklosti vzniknili mnogi odlični nogometaši. V samostojni Sloveniji je prvi zaslovel Patrik Ipavec, nato se je med reprezentante zavihtel Matej Mavrič Rožič, v zadnjih letih pa sta bila zastavonoši piranskega nogometa brata Struna, Andraž in Aljaž.

Žoga jima je odprla svet in ju ponesla po svetu. Starejšega, 31-letnega Andraža, je profesionalna pot lani pripeljala v le streljaj oddaljeni Trst, kjer je član Triestine, leto mlajšega Aljaža na drugo stran Atlantika, najprej v Teksas, kjer je bil član Dynama iz Houstona, pred dnevi pa v Montreal, kjer si ga je zaželel sloviti Francoz Thierry Henry. »Zdaj se bom naučil še francoščine,« se veseli novega izziva.
 

Tekmovala in se spodbujala


Andraž in Aljaž sta uresničila otroške sanje, ki so se začele na Tartinijevem trgu ali med ozkimi ulicami obmorskega, a v razvoju zaostalega bisera, kjer sta nabijala žogo, na hribu ob obzidju pa sta bila že zgodaj v organiziranem procesu treningov. Takrat ko je bil Piran še res nogometno mesto, s številčno bazo otrok in tudi tekmovalnimi uspehi v mlajših kategorijah.

»Jaz sem bil prvi,« je prepričan Aljaž. »Ni res, skupaj sva začela organizirano trenirati,« je starejši Andraž, kot se spodobi v bratski navezi, stopil v ospredje. Močno se razlikujeta, Andraž je bolj krhke postave, Aljaž je viking, čigar pogled, če ni nasmejan, je kar malo strašljiv. A je lahko tudi krotek, še posebno ko začne Andraž opisovati, kako se je vse skupaj začelo in nadaljevalo.

»Od nekdaj sem bil tekmovalen, nikomur se nisem pustil ugnati,« se je opisal Aljaž, prikimal mu je tudi Andraž, ki je dodal: »Vedno sva bila športnika in tekmovalna. Trenirala sva tudi hitrostno rolkanje. Kadar nogomet ni bil v ospredju, sva se preizkusila tudi v drugih športih, na primer kolesarstvu. Tekmovala sva. Še zdaj se spomnim dirke v Novi Gorici na svojem pinarellu, mislim, da sem bil star 10 let.«
 

Na Tartinijevem trgu igrala hokej


Rojena sta bila s športnim genom, bi lahko zapisali ob njunem življenjepisu. In bi se zmotili. »Oče Iztok in mama Majda sta naju vseskozi podpirala in nama nista izbirala športov, sama sva izbrala nogomet, na ulici,« je povedal Aljaž. Usklajena brata sta se razgovorila o športnem utripu v mestu v obdobju odraščanja.

»Tu se je res dogajalo veliko, Tartinijev trg je bil nabito poln otrok, posebno poleti. Rolali smo in igrali hokej, za katerega sta bila zaslužna brata Vnuk, Tomaž in Jure. Takrat se je več Pirančanov navdušilo nad hokejem. Na košarkarskem igrišču je bilo tudi pestro in prav tako na malonogometnem,« se spominja Andraž, Aljaž pa ga je dopolnil: »Čeprav sva obmorska fanta, naju ribolov, jadranje, plavanje niso tako pritegnili. Julijske popoldneve sva preživljala ob spremljanju dirke po Franciji, vse poletje pa tudi formulo. Tour je bilo skoraj prepovedano izpustiti. To je bilo v obdobju, ko je kraljeval Lance Armstrong, ampak moj favorit je bil Jan Ulrich
 

Benedejčič imel prave besede


Za Andraža in Aljaža velja, da sta uresničila svoje otroške sanje. Želela sta postati profesionalna nogometaša. »Ko me je učiteljica v srednji šoli vprašala, kaj bom počel in od česa bom živel, so namesto mene odgovorili sošolci. 'Kaj ne veste? On bo profesionalen nogometaš,' so bili glasni. To mi je ostalo v spominu, ker je bilo za učiteljico nenavadno, jaz pa sem bil prepričan o tem,« je bil iskriv Andraž, ki so mu, ko je bil že pri Kopru, še najbolj ostale v spominu besede takrat trenerja kadetskega moštva Igorja Benedejčiča.

»Postavil nas je v krog in vsakega posebej vprašal, zakaj treniramo. 'Zato, da boste s tega igrišča prišli na glavno,' je odgovoril in imel je zelo prav. Vadili smo na pomožnem igrišču, če bi na glavnem, bi pomenilo, da smo že pri članih. Njegove besede so mi dale misliti.«

Že dobrih 15 let sta Andraž in Aljaž v nogometnem profesionalizmu s srcem, dušo in telesom. S prestopom v Koper sta zasukala svoji vendarle različni zgodbi. »Priporočil naju je Dejan Kefert, v Koper pa naju je odpeljal Amir Ružnić,« sta razkrila, kako se je vse skupaj začelo, nadaljevalo pa tako, da Andraž pri Triestini igra že v osmi državi, Aljaž pa v tretji, potem ko je bil sedem let v Italiji in dve v ZDA.
 

Svetovna popotnika


Bila sta tudi reprezentanta. Andraž je bil prvi v izbrani vrsti, ko ga je povabil Slaviša Stojanović, pozneje pod taktirko Srečka Katanca še Aljaž, ki se ni povsem sprijaznil s tem, da ga je Matjaž Kek nazadnje kar 'pozabil' v ZDA.

»Povsod je bilo lepo, a še posebno sem užival v Grčiji in na Cipru. Tudi na Škotskem v Edinburgu, zelo zanimivo je bilo v New Yorku, kjer sta bila soigralca David Villa in Andrea Pirlo (zdajšnji trener Juventusa, op. p.). Edino, česar ne bi ponovil, je, da ne bi zavrnil pogodb, ki sem jih. Ravnal sem napačno, nezrelo, tudi zato, ker nisem imel agenta,« je Andraž priznal, da ga je trmoglavost drago stala.

Aljaž je bil od januarja leta 2019 v Houstonu, zdaj bo vsaj eno v Montrealu. »Če sem iskren, mi v Houstonu ni bilo prav všeč, nogometno je res vse urejeno do zadnje malenkosti, ampak način življenja mi ni ustrezal. To je drugi svet, tam so velika mesta brez duše,« je potožil in dal vedeti, da ga že vleče v Evropo. Tudi zato, ker je mladi očka. S srčno izbranko Karin, s katero sta se ugnezdila v Kopru, sta pred sedmimi meseci postala oče in mama. Leo Kiki je star sedem mesecev. Andraž se je začasno preselil v Trst.

Enotna sta v tem, kje je njun dom. »Kjer koli sva, četudi sva se ugnezdila drugje, sva Pirančana. Piran je bil, je in bo vselej najin prvi dom. Tu sva odraščala, tu so najini prijatelji in starši,« sta zabičala, da je treba to zapisati z velikimi črkami. 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas