Znal bo poskrbeti za Pogačarja
Ob plazu uspehov Tadeja Pogačarja, Primoža Rogliča in Mateja Mohoriča se Domen Novak redkokdaj prebije v ospredje medijske pozornosti. Pravi, da mu to ustreza, vendar dodaja, da ne mara podcenjevanja. Tudi to je bil po njegovih besedah eden od razlogov, da bo z novim letom dres ekipe Bahrain Victorious zamenjal z opravo UAE. Vendar ni edini ali poglavitni. Pri novih delodajalcih je našel svojo sanjsko službo.
Doslej ste plavali v za vas domačih dolenjskih kolesarskih vodah, doma ste iz Dolenje vasi, kariero ste začeli pri Adrii Mobil in jo nadaljevali pri Bahrainu, kjer ima glavno besedo Novomeščan Milan Eržen. Del te ekipe ste bili od njene umestitve v svetovno serijo leta 2017, zakaj ste se odločili za spremembo?
»Šest let sem bil pri Bahrainu, bil je čas, da zamenjam okolje, v katerem sem doživljal dobre in slabe trenutke. Dobil sem priložnost, da dirkam in pomagam najboljšemu kolesarju na svetu ter da sem vsaj enkrat zraven, ko se zmaga na Touru. Takoj sem zgrabil to priložnost. Dobil sem jasna navodila, zakaj bom tukaj.«
Letos ste dokazali, da zmorete dirkati tudi za svoj vrhunski rezultat, saj ste se izkazali s 3. mestom na dirki po Sloveniji in 2. mestom v kraljevski etapi Gira, na katerem ste bili tudi izjemen pomočnik na koncu tretjeuvrščenemu Mikelu Landi …
»Če bi imel na Giru kakšno priložnost več, bi bržkone že dobil kakšno etapo. Že leta 2020 sem bil dovolj močan, vendar nisem dobil prostih rok. Letos sem jih dobil 6 km pred ciljem kraljevske etape. Dejali so mi, zdaj lahko greš, a je bil vodilni kolesar že predaleč, da bi ga lahko ujel. Ekipo sem zamenjal tudi zaradi tega, ker je morda premalo verjela vame. Imel sem vzpone in padce, vendar sem doumel, kaj mi ustreza in kaj ne. Ne ustrezajo mi višinske priprave in način prehrane, ki ga gojijo nekateri drugi kolesarji. V minuli sezoni sem poslušal sam sebe in šlo mi je super. Pri novi ekipi drugače sodelujemo, tu je več prijateljskega dialoga, pogovarjamo se, ne pa, da mi nekdo nekaj reče in moram tako narediti.«
Eno slovensko kolonijo ste zamenjali z drugo, z vašim prihodom ima UAE, v kateri sta še Pogačar in Jan Polanc, največ slovenskih kolesarjev med ekipami svetovne serije. Kako pomembno je imeti okoli sebe tudi rojake?
»Vedno je dobro, če lahko govoriš po domače, vse je lažje. Tu sta še športni direktor Andrej Hauptman in mehanik Boštjan Kavčnik, ki sta mi v veliko pomoč. Ni mi treba daleč hoditi po stvari, ki jih potrebujem, pripeljeta mi jih domov ali vsaj do Ljubljane.«
Kako pa sta se ujela s Pogačarjem, s katerim bosta, kot kaže, skupaj preživela veliko časa na cesti?
»Zaenkrat se super ujameva, bomo videli, kako bo na dirkah. Navaditi se bom moral na njegov način dirkanja, on se mojemu kajpak ne bo prilagajal. Vsak kapetan, ki sem mu pomagal doslej, je deloval nekoliko drugače. V veliko nama pomoč bo, če bova imela s Tadejem podoben način razmišljanja. To je sicer zame sanjska služba. Uživam, ko lahko kolesarim v ozadju, ne maram pretirano medijske pozornosti. Niti rezultatskega pritiska ne prenašam najbolje, nimam zmagovalnega instinkta, imam pa pomočniškega, imam dober občutek, kako najbolje poskrbeti za svojega kapetana.«
