TENIS

Zasijala je šele, ko je oprostila očetu

Objavljeno 15. junij 2020 07.18 | Posodobljeno 15. junij 2020 07.18 | Piše: Peter Zalokar

Dvajset let je minilo od zadnje francoske zmage na Roland Garrosu. Mary Pierce se je začela s tenisom ukvarjati šele pri desetih letih.

Mary Pierce je pred 20 leti doživela vrhunec nenavadne kariere. FOTO: Reuters
Monica Seleš je padla v četrtfinalu, Martina Hingis v polfinalu in Conchita Martinez v finalu. Mary Pierce je pred 20 leti na Roland Garrosu osvojila drugi turnir za veliki slam in prvega na peščeni podlagi. V državi, ki jo je zastopala. To je bil vrhunec kariere igralke, ki ji v življenju ni bilo postlano z rožicami.

»Moje sanje so se takrat uresničile,« je Mary Pierce dejala v pogovoru za Telegraph iz svojega doma na Floridi, kamor je prišla po koncu karantene v južni Franciji, kjer deluje kot trenerka. »Poleg tega sem proti Seleševi izvedla najboljšo potezo v karieri (znameniti udarec med nogama, op. p.), Hingisova je bila številka 1, obe sva komaj stali v tretjem nizu. Martinezova je veljala za skoraj nepremagljivo na pesku,« se je spominjala Pierceova, ki je pet let prej osvojila OP Avstralije.
 

Vera jo je odrešila


Piercova, zdaj stara 45 let, se je rodila v Montrealu v Kanadi, oče je bil Američan, mati Francozinja. Odločila se je nastopati za Francijo. Tako je 10. junija 2020 postala prva francoska zmagovalka OP Francije po Francoise Durr leta 1967. V tem tisočletju noben Francoz, ne v moški ne v ženski konkurenci, ni osvojil domačega slama. »Energija s tribun je bila neverjetna,« se je koža ježila plavolaski, ki jo je krasila dolga kita.
Le nekaj mesecev pred največjim uspehom v karieri je doživela razodetje. Med turnirjem v Indian Wellsu je v sebi našla vero, ki jo je popeljala iz teme.

»Zbudila sem se v hotelski sobi in spoznala, da tako ne morem več živeti. Molila sem, se pokesala za vse svoje grehe in se predala v Jezusove roke,« je povedala v katoliškem duhu vzgojena Pierceova.
Njene težave so izvirale v oblastnem očetu in trenerju Jimu. V tistem trenutku mu je oprostila za mučenje, nadlegovanje, izbruhe jeze tako na treningih kot na turnirjih, zaradi katerih ga je WTA leta 1993 suspendirala. »To je bil zame čudež, spet sem lahko imela rada očeta.« To spoznanje jo je osvobodilo bremena in ji tri mesece pozneje omogočilo najprestižnejšo zmago. »Če ne bi bila močna čustveno, duševno in telesno, ne bi zmogla očetovih metod. Te so me naredile trdno in močno, tudi uporniško,« je razkrila Pierceova, ki je stike z očetom prekinila pri 18 letih: »Lepo je bilo živeti brez strahu.«
 

Oče se je opravičil


Oče se je proti koncu svojega življenja vendarle omehčal. »Mislim, da je enkrat rekel, da mu je žal za vse, kar sem pretrpela z njim. Imel je raka na mehurju. Z njim sem bila 24 ur na dan. Želela sem, da ima najboljšo bolnišnično oskrbo. Nisem hotela, da bi trpel,« se je na najlepši način poslovila od očeta. Umrl je aprila 2017.

Nenavadno je, da je Jim Pierce posvetil svoje življenje hčerkini karieri, čeprav sam nikdar ni imel stika s tenisom. Mary, ki zdaj trenira mlade igralce v Franciji, na Mauritiusu in v ZDA, je povsem naključno prišla v tenis šele pri desetih letih, ko je na igrišče prišla pozdravit najboljšo prijateljico, ki je imela trening. »Po koncu treninga je do mene prišel predsednik teniškega kluba, me vprašal, kdo sem, koliko sem stara in koliko časa že treniram tenis. Rekla sem mu 45 minut. Z nasmehom mi je rekel, ne danes, koliko let? Odgovorila sem, danes je moj prvi dan.«
 

V tenisu je treba tudi uživati


Naslednji dan je prišla s starši in njeno življenje se je postavilo na glavo. Že po nekaj mesecih treningov je šla na turnirje. Štiri leta pozneje je bila profesionalka. Niti takrat ni imela ambicij v tenisu, želela je biti pediatrinja. Toda oče tega ni dovolil. Igrala je s strahom. »Oče je bil tako močan, da se mu nisem upala reči ne,« je povedala Pierceova, ki je očetove temne plati postavila v kot. »Kar mu je uspelo, je neverjetno. Nobenih izkušenj ni imel s tenisom. Bil je na vsakem mojem treningu, opazoval je trenerje in poslušal, kaj govorijo. Prebral je vse teniške revije, na televiziji je ves čas snemal in gledal dvoboje.«

Sama ima kot trenerka drugačen pristop. »Predanost in marljivost sta sicer pomembni sestavini uspeha, a na koncu moraš tudi uživati.« 




Deli s prijatelji