JUDO

Z ramo, ki škripa kakor vrata

Na SP v Taškentu bo med slovenskimi aduti tudi Kaja Kajzer.
Fotografija: Kaja Kajzer bo v soboto pustila svoje srce na blazinah v Taškentu. FOTO: Gabriela Sabau, IJF
Odpri galerijo
Kaja Kajzer bo v soboto pustila svoje srce na blazinah v Taškentu. FOTO: Gabriela Sabau, IJF

Bežigrajska judoistka Kaja Kajzer je aprila lani v Lizboni zablestela z osvojitvijo naslova evropske podprvakinje v kategoriji do 57 kg, zelo blizu kolajni pa je bila tudi na OI v Tokiu, kjer je šele po podaljšku izgubila dvoboj za bronasto odličje. Pred odhodom na svetovno prvenstvo v Taškent nam je 22-letna Ljubljančanka razkrila svoja pričakovanja, spregovorila je tudi o poškodbi rame, uzbekistanskem trenerju Andreju Šturbabinu in preživljanju prostega časa.

Kako je zdaj z vašo ramo?

»Potem ko so mi jo konec lanskega novembra operirali, je okrevanje trajalo več kot pol leta. Prvo tekmo po posegu sem imela julija letos na veliki nagradi v Zagrebu, bila sem peta. S svojimi borbami nisem bila zadovoljna, bila sem premalo agresivna, poleg tega sem se prepočasi gibala.«

Ste imeli še v podzavesti poškodbo?

»Še vedno jo imam nekje zadaj v glavi, saj mi rama malo škripa. Zaradi tega sem se tik pred odhodom v Taškent odpravila še na magnetno resonanco, da sem se prepričala, ali je vse v redu.«

Vam resnično škripa?

»Imam posnetek, na katerem se to razločno sliši. Spominja na zvok, ki nastane, recimo, pri odpiranju in zapiranju škripajočih vrat.«

Kako se sicer počutite?

»Sem kar močna. V zadnjem obdobju sem se precej okrepila, zaradi česar imam določene težave s kilogrami. Za moč me ne skrbi, imam je dovolj, le včasih je ne znam najbolje izkoristiti. Kar zadeva pripravljenost, sem pri 70, 75 odstotkih.«

Kakšna so vaša pričakovanja?

»Zadovoljna bom, če bom prikazala dobre in lepe borbe.«

Vaš klubski trener Šturbabin prihaja iz Uzbekistana. Kakšno prednost bi lahko imeli zaradi tega?

»Mogoče v tem, da se bo znal kaj zmeniti. Ker ne zna najbolje angleško, se moramo v drugih državah glede bivanja in prevozov pogosto dogovarjati tekmovalci. Najbrž bo prednost tudi to, da ga poznajo.«

Andreja Leški je omenila, da ste »izumili« nov jezik, s katerim se sporazumevate med seboj?

»Andrejeva angleščina je posebna. Če bi nas kdo slišal, bi si verjetno mislil: 'Ojoj, kako pa ti govorijo.' Malo je ruščine, malo angleščine, sem ter tja se najde kakšna slovenska beseda. Sicer se zmenimo, kar se moramo, včasih pa je težko, ko se moramo dogovoriti kaj pomembnega.«

Na lanskih OI ste zasedli 5. mesto, ki v borilnih športih, v katerih podeljujejo po dve bronasti kolajni, velja za najbolj nehvaležno. Kako zdaj gledate na ta dosežek?

»Najprej sem bila strašno razočarana, zdaj pa … Niti se nočem preveč ozirati nazaj. Ponosna sem na to uvrstitev, je vrhunska, ni pa to, kar sem si želela.«

Z mislimi ste že pri OI v Parizu?

»Že zdavnaj, in to pri zlati lovoriki! Moj veliki cilj je Pariz, Taškent je le ena od vmesnih postaj.«

Kako vam kaže s študijem fizioterapije?

»Prejšnji teden sem oddala prijavo za 3. letnik. Še eno leto in nato diploma, morda tudi magisterij, a šele po OI.«

Vam ob vsem tem ostane še kaj prostega časa?

»Nekaj ga ostane, takrat rada ustvarjam, rišem, včasih sem igrala klavir, rada se tudi družim s prijatelji in sprehajam ob Savi.« 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas