POGOVOR

Z Italijankami rada na kavi, čeprav je ne pije

Objavljeno 13. januar 2020 08.05 | Posodobljeno 13. januar 2020 08.05 | Piše: Siniša Uroševič

Smučarska tekačica Anamarija Lampič niza uspeh za uspehom. V pripravljalnem obdobju pogosteje kot v preteklosti spreminjala okolje.

V tej sezoni je že presegla osebna pričakovanja. FOTO: Tomi Lombar
Slovenska športna scena ima novo junakinjo. Resda je Anamarija Lampič, 24-letnica iz Valburge pri Smledniku na Gorenjskem, v tekaški smučini že v prejšnjih sezonah opozarjala nase, lani s Katjo Višnar s srebrno kolajno na svetovnem prvenstvu, a takšnega niza vrhunskih dosežkov kot v zadnjih dveh tednih prej še ni dosegla.
4 zaporedne uvrstitve v finale sprinta je dosegla Anamarija Lampič.


Z njo smo se pogovarjali v Dresdnu, kjer je po drugem mestu v sprintu že tretjič v zapored v tej sezoni stala na odru za najboljše tri.

Anamarija, opazujemo vas po novem podvigu v Nemčiji in prej dveh zmagah na novoletni turneji. Delujete sproščeno, seveda pa, ko je treba, zelo resno pristopate nalogam v športu. Občutite kakšne spremembe v okolju, pritisk, morda širšo prepoznavnost v domači športni javnosti?
»Meni se zdi vse skupaj prav normalno in običajno. Rada bi bila še naprej vesela in sproščena. Lepo in zabavno je, ko zmaguješ ali nizaš visoke uvrstitve, da pa bi zdaj občutila kakšno eksplozijo v spremljanju smučarskega teka pri nas zaradi teh zadnjih dosežkov – ne, tega ni.«

A pred sezono niste razgrinjali posebno visokih ciljev. Kaj se je spremenilo, od kod ta vzpon?
»Težko bi zdaj ocenila, češ da sem kaj prida v treningu spremenila in zato začela dosegati odmevne uvrstitve. Dobro, zbrala sem 50 ur več med pripravami, a to še vedno ni takšna vsota, da bi odločilno vplivala na tekmovalne dosežke. Res pa je, da sem v pripravljalnem obdobju pogosteje kot v preteklosti spreminjala okolje, vadila malo z našimi, malo z Italijankami, malo tudi z Američankami. Vseskozi sem uživala, ohranjala sproščenost, nihče mi ni najedal (smeh). Ker ni bilo motečih dejavnikov, sem lahko delala v miru, zato sem tudi zdaj zbrana in neobremenjena.«

Koga drugega bi morda te nenehne menjave okolja, navad, ljudi bolj zmedle.
»Najbrž res. Še ko sem doma, sem malo pri fantu Boštjanu, malo pa pri nas. Občutek imam, da se že v tistih petih dneh nenehno selim. Včasih koga poslušam, kako si mora vzeti prosto popoldne, ali kar ves dan, za pripravljanje prtljage za pot, jaz pa za to potrebujem po navadi četrt ure.«

Omenili ste fanta, zdaj dela kot trener, nekoč je tako kot vi tekmoval v tekaški smučini. Vam pomaga pri športu, se veliko pogovarjata o smučarskem teku?
»Zdaj dela pri biatlonsko-tekaškem klubu v Ložu in dejansko mi v športu veliko pomaga. On pravzaprav ni le moj fant, temveč tudi najboljši prijatelj. Športniki preprosto ne moremo sklepati resnih prijateljstev, saj smo nenehno na poti, zato sem še bolj povezana z njim. In tudi o teku se, ko sva skupaj, veliko in odkrito pogovarjava.«

Očitno gre pri vas tudi za izjemno medsebojno zaupanje z osebnim trenerjem Stefanom Saraccom?
»Ko sem bila še kot mladinka pri klubu, sem delala z Rokom Šulerjem. Nato je sledilo sodelovanje z Markom Gracerjem. Trenerjev nisem mogla izbirati, pri nas seveda tudi ni takšne selekcije kot pri velesilah. Dve leti je našo reprezentanco vodil Stefano, in ko sem ga spoznala tako po trenerski plati kot tudi osebnostni, mi je postal njegov pristop všeč. Zato sem si tudi želela nadaljevati športno pot z njim. Podobna sva si v razmišljanju, energiji, tudi hecu, ko napoči čas za to. Tudi ko dela z italijansko reprezentanco, z njim dobro sodelujem. Bodisi na skupnih pripravah bodisi na daljavo. Zato bi mi bilo žal, če ne bi nadaljevala sodelovanja.«

Se dobro ujamete z italijanskimi reprezentantkami?
»Nikakršnih težav ni. Prijateljice smo, vadimo skupaj.«

Kolikor vas poznamo, vam ustreza njihova sproščenost, kajne?
»Dejansko so bolj sproščene, kot smo vajene pri nas. Ne vem, ampak pri nas po treningu hrano zmečemo vase in gremo spat. Pri italijanski ekipi pa je povsem drugače. Najprej si dekleta vzamejo čas za predjed, sledi glavna jed, brez sladice ne gre, brez kave pa sploh ne. Klepet ob kavi me ne moti, pa čeprav je ne maram.«

Res ne?
»V otroških letih mi je dišala pena na kavi pri starših, nato pa sem poskusila kavo, ni mi dobro dela, v želodcu me je bolelo, tudi okus mi ni bil všeč. Res pa je, da obožujem tiramisu, pri tej sladici me okus kave ne moti (smeh).«

Je bilo kaj bojazni, da bo po novoletni turneji več utrujenosti, kot ste je dejansko občutili?
»Res se mi zdi, da sem bila pred enim letom po turneji bolj utrujena. Očitno sem zdaj bolj vzdržljiva.«

Tudi v drsalnem koraku ste zdaj precej bolj zanesljivi, klasika vam je bila nekoč bližje.
»Drsalna tehnika mi ni bila nikdar odveč, res pa je, da mi je klasika ljubša. Opažam pa, da sem dejansko tudi v drsalnem koraku boljša kot nekoč, več pozornosti namenjam tehniki teka. Ko je moj trener govoril z tujimi kolegi in jim dejal, da imam v sezoni le 600 ur treninga, mu ti niso mogli verjeti. A tudi to potrjuje, da ni vse v količini, pomembna je predvsem kakovost vloženega dela. Pomemben je sproščen trening, vadba ti nikoli ne sme biti odveč. Pa predvsem v poletnih pripravah je zgodba lahko zelo naporna. Predvsem glede popoldanskega treninga. Po počitku se ob treh ali štirih popoldne zbudiš, nimaš prav pretirane želje po treningu. A takrat je pomemben pristop. Moraš se sam prepričati o tem, da moraš po dopoldanskem delu izpustiti iz sebe kislino, biti na svežem zraku. Pa četudi se le sprehajaš.«

V svojem razmišljanju delujete prav zrelo.
»Morda je tu skrivnost uspeha v tej sezoni. Zakaj bi se goljufala? Rada imam smučarski tek, to je moj šport, obenem tudi moja služba. Zdaj sem že na tej stopnji pristopa, ko se sprašujem, čemu bi si skrajšala trening. Da bi bila prej doma in gledala televizijo? Ne, to ne gre. Mar ni lepše, da se potrudim do konca na treningu, se bolje počutim in v miru počivam.«

Morda pa bo drugače, ko boste nastopili na svetovnem prvenstvu doma, leta 2023?
»Uf, kaj pa vem, kaj se bo vse zgodilo dotlej. Dokler bom uživala v teku, ne bo težav. To tudi govorim deset let mlajši sestri Tinkari, ki se je pred leti začela ukvarjati s smučarskim tekom. Vedno ji ponovim, naj le v skupini desetih deklet ohranjajo dobro voljo in medsebojno prijateljstvo. Tako jim bo namreč šport v veselje, drugače to lahko hitro postane mučenje. Doma pa bi rada videla množico gledalcev. Če se le spomnim zadnjih dveh prvenstev v Falunu in Seefeldu, mi je v veselje, koliko ljudi se je zbralo na tekaškem stadionu v primerjavi s skakalnico. Pri nas je po navadi drugače. A morda bo planiško tekmovanje čez tri leta ponudilo novo zgodbo.« 




Deli s prijatelji