HOKEJ NA LEDU
V Ljubljani mu je všeč svetloba
Raimo Summanen, novi trener hokejistov Olimpije, pred zanimivim izzivom. Pred tremi leti je v Edmontonu obujal spomine s slovitim Waynom Gretzkyjem.
Odpri galerijo
Raimo Summanen je novi Finec na Olimpijini klopi, na kateri je bil pred osmimi leti njegov rojak Hannu Järvenpää. FOTO: Jože Suhadolnik
Ob pomanjkanju mikavnih hokejskih tekem in seveda izostanku gledalcev le malo katera zadeva na domačih ledenih ploskvah ali ob njih vznemiri športno javnost. Toda zlasti Olimpijini privrženci so zastrigli z ušesi ob zadnji novici o prihodu Raima Summanena, slovitega finskega trenerja in nekoč akterja v NHL, na vročo tivolsko klop. Z njim so se pogovarjali o prvih vtisih kot tudi o spominih na pisano športno pot.
Gospod Summanen, marsikoga pri nas so presenetili že tisti prvi namigi o vašem prihodu, kako je prišlo do tega, da ste se odločili za prihod v Slovenijo?
»Prve stike je z menoj vzpostavil menedžer Bernd Brückler, nekdanji avstrijski hokejski vratar, dobro se ga spominjam, še ko je bil v Severni Ameriki in tudi v Rusiji. Takrat mi je sredi poletja ponudil možnost prihoda k Olimpiji, toda jaz tega res nisem mogel sprejeti, ker poleti, zdaj že več kot desetletje, s kolegom, nekdanjim hitrostnim drsalcem Jannejem Hänninenom, vodiva pripravljalni tabor za hokejiste iz NHL, Švedske, Rusije, jasno tudi Finske. S tem je veliko dela, ni dovolj napisati le programa in igralca poslati domov. Ohranjal pa sem stik z ljubljanskim klubom in zdaj z veseljem sprejel novi izziv na svoji hokejski poti.«
Vam je pri odločitvi pomagal tudi nekdanji slovenski selektor Kari Savolainen, ki je prav tako kot vi doma iz Jyväskyläja?
»Seveda se dobro poznava, čeprav jaz od svojega 19. leta, ko sem odslužil vojaški rok in se preselil v Espoo pri Helsinkih, ne živim več v omenjenem domačem kraju. S Karijem sva se pogovarjala o Sloveniji, vendar ne preveč. Ko odhajam v novo okolje, si ne želim, da mi drugi, ki so tam že bili, o tem podrobno pripovedujejo. Sam si želim odkrivati knjigo.«
Kako pa se nameravate prilagoditi na te za vas povsem nove razmere alpske lige, vajeni ste vendarle precej višje kakovostne ravni bodisi v domovini bodisi v drugih zelo cenjenih hokejskih deželah?
»Ne bi prišel sem, če mi delo ne bi predstavljalo posebnega izziva. Podobno je bilo nazadnje na Slovaškem, ko sem pri klubu iz Zvolena vodil mlajše selekcije, nakar so me prosili še za sodelovanje pri prvem moštvu. Všeč sta mi bila tam zagnanost in delovni pristop. Jasno, vsi vemo, da so najboljši hokejisti zbrani v NHL in nato v KHL, toda morda je tam zato delo celo lažje. Občudujem trenerje, ki morajo s svojimi igralci garati za uspeh, veselim se nalog pri Olimpiji in sploh v tej alpski ligi.«
Ste zbrali prve vtise o novem okolju?
»Zbiram jih še. Zdaj me predvsem zanima vse, kar se dogaja v dvorani, prva zadeva, ki me je navdušila v Ljubljani, pa je svetloba! Vam se to zdi samoumevno, toda pri nas na Finskem ali denimo v drugih deželah je že sredi dneva tema. Bil sem trener sredi Sibirije, bilo je tudi do 45 stopinj pod ničlo, toda bilo je svetlo in pri priči mi je bilo lažje.«
Igrali pa ste v tisti sanjski zasedbi Edmontona z Waynom Gretzkyjem?
»Bili so drugačni časi, tudi NHL takrat ni bila na tako vrhunski organizacijski ravni kot danes. Bilo pa je lepo v Edmontonu, pravem hokejskem mestu in s sijajnimi soigralci. Nazadnje sem Wayna srečal pred tremi leti, ko sem bil tam, lepo sva obujala spomine.«
Gospod Summanen, marsikoga pri nas so presenetili že tisti prvi namigi o vašem prihodu, kako je prišlo do tega, da ste se odločili za prihod v Slovenijo?
»Prve stike je z menoj vzpostavil menedžer Bernd Brückler, nekdanji avstrijski hokejski vratar, dobro se ga spominjam, še ko je bil v Severni Ameriki in tudi v Rusiji. Takrat mi je sredi poletja ponudil možnost prihoda k Olimpiji, toda jaz tega res nisem mogel sprejeti, ker poleti, zdaj že več kot desetletje, s kolegom, nekdanjim hitrostnim drsalcem Jannejem Hänninenom, vodiva pripravljalni tabor za hokejiste iz NHL, Švedske, Rusije, jasno tudi Finske. S tem je veliko dela, ni dovolj napisati le programa in igralca poslati domov. Ohranjal pa sem stik z ljubljanskim klubom in zdaj z veseljem sprejel novi izziv na svoji hokejski poti.«
Vam je pri odločitvi pomagal tudi nekdanji slovenski selektor Kari Savolainen, ki je prav tako kot vi doma iz Jyväskyläja?
»Seveda se dobro poznava, čeprav jaz od svojega 19. leta, ko sem odslužil vojaški rok in se preselil v Espoo pri Helsinkih, ne živim več v omenjenem domačem kraju. S Karijem sva se pogovarjala o Sloveniji, vendar ne preveč. Ko odhajam v novo okolje, si ne želim, da mi drugi, ki so tam že bili, o tem podrobno pripovedujejo. Sam si želim odkrivati knjigo.«
Kako pa se nameravate prilagoditi na te za vas povsem nove razmere alpske lige, vajeni ste vendarle precej višje kakovostne ravni bodisi v domovini bodisi v drugih zelo cenjenih hokejskih deželah?
»Ne bi prišel sem, če mi delo ne bi predstavljalo posebnega izziva. Podobno je bilo nazadnje na Slovaškem, ko sem pri klubu iz Zvolena vodil mlajše selekcije, nakar so me prosili še za sodelovanje pri prvem moštvu. Všeč sta mi bila tam zagnanost in delovni pristop. Jasno, vsi vemo, da so najboljši hokejisti zbrani v NHL in nato v KHL, toda morda je tam zato delo celo lažje. Občudujem trenerje, ki morajo s svojimi igralci garati za uspeh, veselim se nalog pri Olimpiji in sploh v tej alpski ligi.«
Ste zbrali prve vtise o novem okolju?
»Zbiram jih še. Zdaj me predvsem zanima vse, kar se dogaja v dvorani, prva zadeva, ki me je navdušila v Ljubljani, pa je svetloba! Vam se to zdi samoumevno, toda pri nas na Finskem ali denimo v drugih deželah je že sredi dneva tema. Bil sem trener sredi Sibirije, bilo je tudi do 45 stopinj pod ničlo, toda bilo je svetlo in pri priči mi je bilo lažje.«
Igrali pa ste v tisti sanjski zasedbi Edmontona z Waynom Gretzkyjem?
»Bili so drugačni časi, tudi NHL takrat ni bila na tako vrhunski organizacijski ravni kot danes. Bilo pa je lepo v Edmontonu, pravem hokejskem mestu in s sijajnimi soigralci. Nazadnje sem Wayna srečal pred tremi leti, ko sem bil tam, lepo sva obujala spomine.«
