PLAZENJE

V izolaciji pogrešala potovanja

Objavljeno 15. maj 2020 10.53 | Posodobljeno 15. maj 2020 10.53 | Piše: Marko Uršič

Janja Garnbret vadi v plezalnem centru v bližini Radovljice. Projekt s fantom Domnom Škoficem kljub premoru daje sadove.

Domen Škofic in Janja Garnbret sta skladna. FOTO: Tomi Lombar
V stare tirnice treningov se postopoma vračajo tudi športni plezalci, čeprav še ne vedo, ali bodo letos lahko tekmovali. Na prihodnje leto so prestavili tudi tekmo svetovnega pokala v Ljubljani, na sporedu bi bila septembra. Kljub koronavirusu ima slovenska zvezdnica vertikale Janja Garnbret jasno določene cilje, prvi so olimpijske igre. »Zaradi virusa se je načrt treninga malce spremenil. A sem lahko še naprej trenirala normalno, po prilagojenem programu, ki ga je pripravil trener Roman Krajnik.

Komunikacija je potekala po telefonu, vsak dan sva se slišala, nekako se je dalo. Roman mi je poslal načrt, kaj naj delam na treningu, sama sem mu poslala fotografije stene, da mi je sestavil balvane in smeri. Nato sem se posnela, mu poslala video, on pa mi je nazaj poslal pripombe, kaj je bilo dobro in kaj ne. Zdaj je sploh super. Odkar so se odprle meje med občinami, se nama je z Domnom Škoficem lahko na treningih pridružil tudi Roman, tako da je vse skupaj veliko lažje,« začne Janja Garnbret.
 

Stena doma


S fantom Domnom sta bila ves čas v precejšnji prednosti, saj sta lahko trenirala v svojem plezalnem centru v bližini hiše v Vrbnjah pri Radovljici. Center je bil pod streho, ni pa bilo še vse končano. Trenutno postavljata steno za težavnost, ki bo z 20 metri ena največjih na svetu.

»Imela sem možnost trenirati hitrost na pravi steni z originalnimi oprimki. Balvanska še ni bila zgrajena do konca. Z Domnom sva nanjo ravno namestila grife, tako da sva lahko takoj, ko se je začela karantena, trenirala na steni. Je pa med karanteno bila to relacija hiša–center, hiša–center, hiša–center, nekako ti začne vse skupaj ... Saj ne rečem, vse je super, imaš steno doma, drugi je nimajo, lahko vadiš, ko drugi ne morejo, tako da sem res hvaležna, da sva imela možnost za trening. A še vedno si zaprt, počutiš se nekako zaprtega, ko nič ne moreš delati, kar bi drugače. V bistvu sem res pogrešala potovanja. Ugotovila sem, da nisem narejena za to, da sem vedno na enem mestu. Vedno sem bila ali na tekmi ali na pripravah, pač nekje,« je končala Garnbretova. 




Deli s prijatelji