V Celju je rojena pošast: »Smo veliko presenečenje, zato nas nihče ne mara«
Celjska poezija v finalu pokalnega tekmovanja in visoka zmaga s 4:0 (Svit Sešlar, Aljoša Matko 2, Nikita Iosifov) proti povsem nemočnim Koprčanom nikogar ni pustila ravnodušnega. Slovenski pokalni prvaki so v tej sezoni, ki ima črn madež le v prvenstvu, do višav dvignili letvico. V slovenskem nogometnem prostoru je glavno vprašanje naslednje: Ali je mogoče biti še boljši?
Moštvena igralna virtuoznost, izjemni posamezniki, taktična dovršenost, to so prvine, ki so jih Celjani pod vodstvom karizmatičnega trenerja Alberta Riere uprizorili v spektakularnem večeru v Stožicah. V njem so Koprčani povsem pogoreli. Pred njimi tudi zeleno-beli in vijolični. Celjani so dosegli drugo najvišjo zmago v pokalnih finalih. Le Olimpija je leta 2018 s 6:1 odpravila Aluminij.
»Bili so hitrejši, konkretnejši, kombinatornejši, hitrejši v odzivanju. Nismo bili na ravni, da bi jim bili enakovredni. Odločil je prvi gol, ko je žoga odskočila našemu branilcu, potem je prišel še hiter, prehiter drugi gol. To je bilo preveč za nas, nismo imeli več recepta in ideje, kako jim priti blizu,« je pošteno priznal Slaviša Stojanović. Prvič in po enajstih tekmah brez poraza je izgubil, odkar je postal trener Kopra.
Vrhunski celostni paket
Celjani so bili za gol ali dva prekratki za redko videno popolnost.
»Moštvo je bilo fantastično. Na igrišču je bilo samo eno in to je bilo jasno. Fantje so vedeli, kaj morajo narediti. Čestitam jim, bili so odlični z žogo in tudi brez nje. Presenečen sem bil nad tem, da se je Koper odprl. Ko nam tekmec ponudi takšno priložnost … Želimo imeti nadzor, ne maramo tekanj gor in dol, to tekmecu odpira priložnosti,« je za Sportklub povedal Riera.
Po tako enosmernem finalu se poraja vprašanje, ali je Celje pod Albertom Riero najboljši slovenski nogometni proizvod doslej? Preboj med osem najboljših v evropski konferenčni ligi in pokalna lovorika sta po vrednosti tekmovanj morda manj pomembni kot uvrstitve Maribora v ligo prvakov. Toda »celostni paket«, ki ga je na najzahtevnejšem evropskem odru in v veliki meri tudi na domačem predstavilo Celje, je nekaj, česar slovenski nogomet še ni videl.
Ne marajo nas
Riera je glavne vloge zaupal slovenskim nogometašem in to je najdragocenejša zapuščina španskega trenerja. Prepoznal je sposobnosti Svita Sešlarja, Aljoše Matka, Tamarja Svetlina, Marka Zabukovnika, Žana Karničnika, Damjana Vukliševića in Klemna Nemaniča. Tudi rojaka Nieta je odlično uglasil, Rus Nikita Iosifov je naložba za prihodnost in mojster v nastajanju.
Celje na igrišču odraža Špančevo filozofijo in tudi značaj. »Sestavili smo pošast in želimo si še več. Čudovito je in naj traja. Smo veliko presenečenje, zato nas nihče ne mara. Ali pa ne marajo mene, včasih sem malo izzivalen, a razmišljam o slovenskem nogometu, o spektaklu. Za to se bojujem,« je ohlajene glave po srboritih minutah takoj po zadnjem žvižgu »rezervnega sodnika« Bojana Mertika, ki je v drugem polčasu zamenjal poškodovanega Slavka Vinčića, pojasnil svojo vizijo 43-letni Majorčan. Le še vraga v sebi bo moral brzdati, da ne bo sprl cele Slovenije in zaradi neukrotljivega značaja končal res lepo celjsko evolucijo.
