TENIS
Tudi iz slovenskega tenisa mogoč prodor k najboljšim
Gregor Krušič, direktor TZS in turnirja v Portorožu, spregovoril o trenutku panoge. Navdušen nad vzponom Tamare Zidanšek in Kaje Juvan, osmoljenec je Aljaž Bedene.
Odpri galerijo
Direktor Teniške zveze Slovenije Gregor Krušič optimistično gleda naprej. FOTO: Matej Družnik
V Portorož se je vrnil vrhunski tenis in z njim takoj drugačen septembrski utrip. Resda je zoprn dež malce pokvaril spored zadnjih dveh dni, toda ko so se vrnili sončni žarki in se je v teh Kaja Juvan razveselila uvrstitve v svoj prvi polfinale turnirja WTA, je bilo zadovoljstvo prirediteljev popolno. Vesel je bil tudi Gregor Krušič, direktor Teniške zveze Slovenije in tega turnirja, ki je nato spregovoril tudi o prihodnosti te športne panoge pri nas, Tamari Zidanšek, Aljažu Bedenetu in proračunu portoroškega tekmovanja.
Kako bi se ozrli k vsemu doživetemu v preteklem tednu tako z organizacijskega zornega kota kot tudi športnega?
»Moral bi se vrniti še v obdobje pred turnirjem, približno pred pol leta sem s sodelavci intenzivno delal, zadnji trije meseci pa so bili peklenski z dnevnim delavnikom od 10 do 12 ur. Turnir WTA je predstavljal izjemen projekt, vanj je bilo vpetih natanko 323 ljudi. Imeli smo profesionalce najvišje ravni za transport, servis za igralke, akreditacije, marketing, namestitve, gostinski del. Pomislite, zgolj čistilni servis je bil razdeljen na dva dela, sodnikom je pripadlo posebno poglavje, iz WTA je bilo tukaj 80 sodelujočih. Testiranje virusa smo izvajali na 48 ur. Najpomembneje je, da ni bilo zapletov, če pa še dodamo pristop naših izjemnih profesionalk Tamare Zidanšek in Kaje Juvan, smo lahko le veseli, da smo imeli takšen turnir doma. Tudi tujim igralkam je treba nameniti pozornost, Kristina Mladenović, Sorana Cirstea, Julija Putinceva so uprizorile prav lepe predstave. In vse so tukaj uživale, teniški center ob morju seveda ohranja svoj čar.«
Zakaj je bilo potemtakem treba čakati 11 let, da ste izbrano družbo ženskega tenisa vrnili na slovensko obalo?
»To je dvakrat večji dogodek od challengerja, ki smo ga imeli v zadnjem desetletju, torej po tistem zadnjem turnirju WTA. Nimamo česa skrivati, vstop na koledar turnirjev serije WTA, ki jih je natanko 31, ni preprost. Lahko bi dobili licenco koga od prirediteljev, kar stane med 300.000 in 500.000 evri, tega pa si seveda ne moremo privoščiti. Kdor ima denar, je še bolj preprosto, da kupi organizacijo turnirja.«
In ta zdaj stane?
»Vsaj milijon evrov, cena se suče do poldrugega milijona.«
In kako ste potemtakem rešili rebus, vas je rešila odpoved turnirjev na Kitajskem?
»Ko smo izvedeli za to, smo se zdrznili in se lotili dela. Tu smo videli svojo priložnost, z nekdanje ravni WTA 125 smo zdaj skočili na WTA 250 in sanjsko bi bilo za nas, ko bi to obdržali. Ni preprosto zagotoviti nagradnega sklada približno 200.000 evrov, ob tem seveda ne smemo pozabiti, da proračun celotnega turnirja, torej vključno z omenjenim denarjem za nagrade, znaša dvakrat več. Potihem si želimo to obdržati, sicer imamo pogodbo z Zavarovalnico Sava glede turnirja še za dve leti.«
Kako pa bo v prihodnje z udeležbo?
»Nam je seveda – tako kot letos – ključno zagotoviti navzočnost najboljših slovenskih igralk. Le tako je mogoče razmišljati o prepoznavnosti doma, nastopih v medijih, obisku gledalcev. Glede igralk iz tujine pa moramo upoštevati tudi strategijo glavnega pokrovitelja, ki, recimo, precej posluje v prostoru nekdanje Jugoslavije ali pa se usmerja tudi v naše sosednje države.«
Kako sicer gledate na letošnji vzpon Tamare Zidanšek in Kaje Juvan?
»Navdušen sem! To je za našo športno panogo sanjsko in sploh bi rad povedal, da nam prav Tamarina uvrstitev v pariški polfinale usmerja našo prihodnost. Vidite, da je mogoče tudi iz slovenskega tenisa prodreti prav k najboljšim na svetu. Seveda bo naša zveza skrbela za množičnost, mlade, turnirje doma – zdaj jih imamo, denimo, 230 na leto –, ustrezno trženje, urejeno poslovanje: toda osnovno poslanstvo mora biti pot k vrhunskim dosežkom na najvišji ravni.«
Kaj pa domači moški tenis, zdaj ga je recimo prav tako v Portorožu predstavljala ekipa v Davisovem pokalu?
»Navdušen sem nad pristopom novega kapetana Gregorja Žemlje. Odzivnost je že ustrezna, res škoda, da se je zataknilo z zdravjem nekaterih naših adutov, pa vsi so se prijavili za nastop. K moštvu so se vrnili red, bojevitost, motivacija.«
Osmoljenec leta v slovenskem tenisu je Aljaž Bedene, kajne?
»Prav hudo mi je zanj. Odlično je vstopil v sezono, trdo delal, a njega je okužba s koronavirusom še bolj potrla kot marsikoga. Toda pomembno je, da je spet na igrišču. In tudi na tribunah. Videli ste ga, kako je spodbujal tako svoje kolege v Davisovem pokalu kot tudi Tamaro in Kajo.«
Kako bi se ozrli k vsemu doživetemu v preteklem tednu tako z organizacijskega zornega kota kot tudi športnega?
»Moral bi se vrniti še v obdobje pred turnirjem, približno pred pol leta sem s sodelavci intenzivno delal, zadnji trije meseci pa so bili peklenski z dnevnim delavnikom od 10 do 12 ur. Turnir WTA je predstavljal izjemen projekt, vanj je bilo vpetih natanko 323 ljudi. Imeli smo profesionalce najvišje ravni za transport, servis za igralke, akreditacije, marketing, namestitve, gostinski del. Pomislite, zgolj čistilni servis je bil razdeljen na dva dela, sodnikom je pripadlo posebno poglavje, iz WTA je bilo tukaj 80 sodelujočih. Testiranje virusa smo izvajali na 48 ur. Najpomembneje je, da ni bilo zapletov, če pa še dodamo pristop naših izjemnih profesionalk Tamare Zidanšek in Kaje Juvan, smo lahko le veseli, da smo imeli takšen turnir doma. Tudi tujim igralkam je treba nameniti pozornost, Kristina Mladenović, Sorana Cirstea, Julija Putinceva so uprizorile prav lepe predstave. In vse so tukaj uživale, teniški center ob morju seveda ohranja svoj čar.«
Uspehi Tamare Zidanšek in Kaje Juvan so za našo športno panogo sanjski.
Zakaj je bilo potemtakem treba čakati 11 let, da ste izbrano družbo ženskega tenisa vrnili na slovensko obalo?
»To je dvakrat večji dogodek od challengerja, ki smo ga imeli v zadnjem desetletju, torej po tistem zadnjem turnirju WTA. Nimamo česa skrivati, vstop na koledar turnirjev serije WTA, ki jih je natanko 31, ni preprost. Lahko bi dobili licenco koga od prirediteljev, kar stane med 300.000 in 500.000 evri, tega pa si seveda ne moremo privoščiti. Kdor ima denar, je še bolj preprosto, da kupi organizacijo turnirja.«
In ta zdaj stane?
»Vsaj milijon evrov, cena se suče do poldrugega milijona.«
In kako ste potemtakem rešili rebus, vas je rešila odpoved turnirjev na Kitajskem?
»Ko smo izvedeli za to, smo se zdrznili in se lotili dela. Tu smo videli svojo priložnost, z nekdanje ravni WTA 125 smo zdaj skočili na WTA 250 in sanjsko bi bilo za nas, ko bi to obdržali. Ni preprosto zagotoviti nagradnega sklada približno 200.000 evrov, ob tem seveda ne smemo pozabiti, da proračun celotnega turnirja, torej vključno z omenjenim denarjem za nagrade, znaša dvakrat več. Potihem si želimo to obdržati, sicer imamo pogodbo z Zavarovalnico Sava glede turnirja še za dve leti.«
Kako pa bo v prihodnje z udeležbo?
»Nam je seveda – tako kot letos – ključno zagotoviti navzočnost najboljših slovenskih igralk. Le tako je mogoče razmišljati o prepoznavnosti doma, nastopih v medijih, obisku gledalcev. Glede igralk iz tujine pa moramo upoštevati tudi strategijo glavnega pokrovitelja, ki, recimo, precej posluje v prostoru nekdanje Jugoslavije ali pa se usmerja tudi v naše sosednje države.«
Kako sicer gledate na letošnji vzpon Tamare Zidanšek in Kaje Juvan?
»Navdušen sem! To je za našo športno panogo sanjsko in sploh bi rad povedal, da nam prav Tamarina uvrstitev v pariški polfinale usmerja našo prihodnost. Vidite, da je mogoče tudi iz slovenskega tenisa prodreti prav k najboljšim na svetu. Seveda bo naša zveza skrbela za množičnost, mlade, turnirje doma – zdaj jih imamo, denimo, 230 na leto –, ustrezno trženje, urejeno poslovanje: toda osnovno poslanstvo mora biti pot k vrhunskim dosežkom na najvišji ravni.«
Kaj pa domači moški tenis, zdaj ga je recimo prav tako v Portorožu predstavljala ekipa v Davisovem pokalu?
»Navdušen sem nad pristopom novega kapetana Gregorja Žemlje. Odzivnost je že ustrezna, res škoda, da se je zataknilo z zdravjem nekaterih naših adutov, pa vsi so se prijavili za nastop. K moštvu so se vrnili red, bojevitost, motivacija.«
Osmoljenec leta v slovenskem tenisu je Aljaž Bedene, kajne?
»Prav hudo mi je zanj. Odlično je vstopil v sezono, trdo delal, a njega je okužba s koronavirusom še bolj potrla kot marsikoga. Toda pomembno je, da je spet na igrišču. In tudi na tribunah. Videli ste ga, kako je spodbujal tako svoje kolege v Davisovem pokalu kot tudi Tamaro in Kajo.«
