BIATLON
Tirolki Lisi slovenščina ni tuja
Avstrija je od SP 2005 v domačem Hochfilznu naredila biatlonski skok navzgor. Srebrni junakinji Dunja Zdouc in Lisa Hauser sta bili v gimnaziji sostanovalki.
Odpri galerijo
Lisa Hauser je (avstrijsko) odkritje biatlonske sezone. FOTO: Leonhard Foeger/Reuters
Resda se je v prvi posamični moški preizkušnji tega svetovnega prvenstva, moškem sprintu na 10 km, kar presenetljivo najbolje odrezal Martin Ponsiluoma, toda on je vendarle reprezentant Švedske, doma iz Östersunda, kjer se že od zgodnjih let otroci seznanjajo s smučarskim tekom in pozneje z biatlonom. Drugače pa je v Avstriji. Tam je tradicija drugačna – v zahodnem delu države je doma predvsem alpsko smučanje, v naši koroški soseščini tudi hokej, na Dunaju pa nogomet. A biatlon podira mejnike. Tudi po zaslugi koroške Slovenke Dunje Zdouc.
Toda prvi poseben mejnik te športne panoge pri naših sosedih je zapisan iz leta 2005. Takrat je namreč Hochfilzen, kraj s 1000 prebivalci ob meji Tirolske s solnograškim delom Avstrije, priredil odmevno svetovno prvenstvo. Dotlej to ni bilo kaj prida obiskano prizorišče, pravzaprav podobno naši Pokljuki iz devetdesetih let. Podjetni Tirolci, že tako zelo ustvarjalni v turistični dejavnosti, pa so dvignili raven prej bolj kot ne panoge za usposabljanje vojakov in privesek k sicer bogati paleti smučarskega športa v Avstriji.
Ta naj bi se ponašal vsaj s 50 ali 60 milijoni evrov letnega proračuna, levji delež pripada tradicionalno najuspešnejšemu in posledično najodmevnejšemu alpskemu delu. Zlasti smukaške tekme privabljajo pozornost množic pred televizijskimi zasloni kot po mnogih državah nogomet, v Kanadi hokej ali Litvi košarka. Biatlon pa je res bil že pred tem letom 2005 vsaj z občasnimi prebliski navzoč v javnosti, ne nazadnje je bilo tudi prvo svetovno prvenstvo prav v Avstriji (Saalfelden 1958), a dejansko je razcvet doživljal v zadnjih 15 letih.
In tako tudi že na prvi tekmi Pokljuke 2021 s srebrnim dosežkom rdeče-belo-rdeče štafete. Od nje je bila boljša le Norveška, ki je že tako ali drugače po vložkih in selekciji zgodba zase: vsem trudu konkurence navkljub niti ena nacija v biatlonu ne prekaša te skandinavske sile.
To drugo mesto je navdušilo tudi slovensko skupnost na Koroškem zavoljo rojakinje Dunje Zdouc, tudi prijateljica in sotekmovalka Lisa Hauser, kot 9. najuspešnejša Avstrijka v sprintu, ni skrivala veselja. »Veste, da sem tu že s to srebrno kolajno v mešani štafeti presegla vsa pričakovanja. Lahko grem kar domov ... No, rada bi še naprej tekmovala, da ne bo pomote,« se je nasmehnila in nam namenila tudi nekaj slovenskih besed: »Z Dunjo sva bili sostanovalki na športni gimnaziji v Saalfeldnu na Tirolskem, zato mi slovenščina ni povsem tuja. Ta jezik mi zato zveni precej bolj znano kot marsikateri drugi.«
Sicer je omenjena biatlonka doma na Tirolskem, središče biatlona v Avstriji pa je v tej zvezni deželi, v Hochfilznu, sicer slabe pol ure vožnje oddaljenem od omenjene saalfeldenske športne gimnazije. In dejansko ta regija živi za biatlon. In na račun tega napolni blagajno s tekmo v decembrskih dneh, ko bližnji smučarski paradiž Saalbach-Hinterglemm komaj dobro zažene številne naprave. Avstrija pač na marsikaterem področju predstavlja zgodbo o uspehu. In tako je tudi v biatlonu.
Toda prvi poseben mejnik te športne panoge pri naših sosedih je zapisan iz leta 2005. Takrat je namreč Hochfilzen, kraj s 1000 prebivalci ob meji Tirolske s solnograškim delom Avstrije, priredil odmevno svetovno prvenstvo. Dotlej to ni bilo kaj prida obiskano prizorišče, pravzaprav podobno naši Pokljuki iz devetdesetih let. Podjetni Tirolci, že tako zelo ustvarjalni v turistični dejavnosti, pa so dvignili raven prej bolj kot ne panoge za usposabljanje vojakov in privesek k sicer bogati paleti smučarskega športa v Avstriji.
Ta naj bi se ponašal vsaj s 50 ali 60 milijoni evrov letnega proračuna, levji delež pripada tradicionalno najuspešnejšemu in posledično najodmevnejšemu alpskemu delu. Zlasti smukaške tekme privabljajo pozornost množic pred televizijskimi zasloni kot po mnogih državah nogomet, v Kanadi hokej ali Litvi košarka. Biatlon pa je res bil že pred tem letom 2005 vsaj z občasnimi prebliski navzoč v javnosti, ne nazadnje je bilo tudi prvo svetovno prvenstvo prav v Avstriji (Saalfelden 1958), a dejansko je razcvet doživljal v zadnjih 15 letih.
Tudi biatlon za turistično blagajno
In tako tudi že na prvi tekmi Pokljuke 2021 s srebrnim dosežkom rdeče-belo-rdeče štafete. Od nje je bila boljša le Norveška, ki je že tako ali drugače po vložkih in selekciji zgodba zase: vsem trudu konkurence navkljub niti ena nacija v biatlonu ne prekaša te skandinavske sile.
To drugo mesto je navdušilo tudi slovensko skupnost na Koroškem zavoljo rojakinje Dunje Zdouc, tudi prijateljica in sotekmovalka Lisa Hauser, kot 9. najuspešnejša Avstrijka v sprintu, ni skrivala veselja. »Veste, da sem tu že s to srebrno kolajno v mešani štafeti presegla vsa pričakovanja. Lahko grem kar domov ... No, rada bi še naprej tekmovala, da ne bo pomote,« se je nasmehnila in nam namenila tudi nekaj slovenskih besed: »Z Dunjo sva bili sostanovalki na športni gimnaziji v Saalfeldnu na Tirolskem, zato mi slovenščina ni povsem tuja. Ta jezik mi zato zveni precej bolj znano kot marsikateri drugi.«
Sicer je omenjena biatlonka doma na Tirolskem, središče biatlona v Avstriji pa je v tej zvezni deželi, v Hochfilznu, sicer slabe pol ure vožnje oddaljenem od omenjene saalfeldenske športne gimnazije. In dejansko ta regija živi za biatlon. In na račun tega napolni blagajno s tekmo v decembrskih dneh, ko bližnji smučarski paradiž Saalbach-Hinterglemm komaj dobro zažene številne naprave. Avstrija pač na marsikaterem področju predstavlja zgodbo o uspehu. In tako je tudi v biatlonu.
