MOTOKROS
Tim ni več otrok, ve, kako voditi svojo pot
Giacomo Gariboldi je s Timom Gajserjem v petih letih osvojil tri naslove. Motokros daleč od motoGP in formule ena, najboljši zaslužijo nekaj milijonov.
Odpri galerijo
Oče Bogo Gajser je sina pripeljal na vrh sveta, letos je bil čas za Timovo osamosvojitev. FOTO: Matej Družnik
IMOLA – Giacomo Gariboldi je v svet motokrosa vstopil leta 2005. S slovenskega gledišča je pomemben, ker je pod svoje okrilje vzel Tima Gajserja. Odprl mu je vrata v tovarniško ekipo HRC, v petih letih sta osvojila tri naslove svetovnega prvaka (2015 – razred MX2; 2016 in 2019 – MXGP). Poslovnež iz Milana, po poklicu pravnik, ki se več kot 20 let ukvarja z dirkalnimi konji, pravi, da je Tim enako skromen, kot je bil, ko sta začela sodelovati in doma niso imeli za položnice.
Leta 2013 ste se začeli pogovarjati s Timom o sodelovanju, to je bila njegova prva sezona v SP. Takrat je dirkal v razredu MX2, ni bil ravno prepričljiv, a vi ste prepoznali nekaj v njem.
»Uvrstitev v skupnem seštevku na koncu sezone ni bila ravno obetavna (bil je 20., op. p.), a za seboj je imel veliko voženj, na katerih je držal stik z dobrimi vozniki, se prebil na peto, šesto, sedmo mesto. To me je pritegnilo. Včasih mu je boljšo uvrstitev preprečil padec. V njem sem videl mladeniča, ki lahko konkurira najboljšim. Ko so pri Hondi napovedali, da bi se radi po premoru vrnili v MX2 s tovarniškim motorjem, in mi dejali, naj izberem voznika, so bili najboljši že oddani. Potem so se odločili, da se bodo izziva lotili z mladim dirkačem. Edini tak, ki bi ga izbral jaz, je bil Tim. Do MX2 je zmagal v vseh kategorijah – 65 ccm, 85 in 125.«
Poudaril je, da ne ve, kaj bi bilo z njegovo kariero danes, če ne bi tedaj začeli sodelovati, saj doma niso imeli denarja.
»Ko sem drugim dejal, da hočem Gajserja, so me opozorili, da bom naletel na težavo in da se bomo razšli čez dva meseca. Vprašal sem, zakaj. Češ, ni prav preprosto obvladati položaja, so posebna družina ... Nič nisem imel proti družini in očetu, hotel sem tega voznika! Očitno sem nekje v sebi čutil, da se lahko začne posebna zgodba.«
Njegov prvi naslov v MXGP (2016) je drugačen od drugega (2019). Kako vi vidite razlike?
»Leta 2016 je bila lovorika nepričakovana. Cilj je bila končna uvrstitev med pet najboljših, že to bi bil velik rezultat. Od sredine sezone naprej ni bil več tako dominanten, kot je bil na začetku. Letos je veliko bolj stanoviten, pokazal je velik napredek. Na vsaki dirki je hiter in res si želi zmagati. Po mojem mnenju je letošnja sezona njegova najboljša v karieri.«
Najboljša sezona na motorju, pa tudi po psihični plati?
»Drži. Zdaj je moški. Ne potrebuje več tistega, kar je potreboval v preteklosti. Na dirke prihaja sam z dekletom, ne več z očetom. To je velika sprememba. Odrasel je, ve, kako voditi svoje življenje in kariero, veliko bolj zrel je. Očetova pomoč je zelo pomembna, prav tako to, da ga je pripeljal do določene točke. Pri številnih dirkačih smo že videli podobno zgodbo, pride dan, ko je treba ustaviti ta odnos. Voznik odraste, ni več otrok in oče mora razumeti, da je čas za umik.«
Zanimivo je, da MXGP nima nagradnega sklada. Kakšna je vrednost naslova?
»Če so dirkači uspešni, si lahko zagotovijo dobre pogodbe pri ekipi, ki jo zastopajo. Še vedno smo daleč od motoGP in formule ena. Najboljši trije oziroma štirje v SP pa zaslužijo dobro. Najboljši prejmejo nekaj milijonov na leto.«
Kako velika je želja Honde obdržati Gajserja v MXGP? Od otroštva sanja o dirkah v ZDA.
»Veliko lažje bo še naprej zmagoval, če bo ostal tu. Poglejmo desetkratnega svetovnega prvaka Stefana Evertsa, med svojo kariero se je odločil, da ne gre v ZDA. Lahko greš tja, ker ti je Amerika všeč, moraš pa vedeti, da se lahko hitreje poškoduješ, tekmovati moraš v motokrosu in superkrosu, sezona je težka. Dirkači, ki se dokazujejo v ZDA, končajo kariero med 25. in 28. letom, kar je zelo zgodaj. V Evropi tekmujejo še pri 34. Verjamem, da je Tim spoznal, da je lahko njegova kariera veliko daljša, če ostane tukaj.«
Leta 2013 ste se začeli pogovarjati s Timom o sodelovanju, to je bila njegova prva sezona v SP. Takrat je dirkal v razredu MX2, ni bil ravno prepričljiv, a vi ste prepoznali nekaj v njem.
»Uvrstitev v skupnem seštevku na koncu sezone ni bila ravno obetavna (bil je 20., op. p.), a za seboj je imel veliko voženj, na katerih je držal stik z dobrimi vozniki, se prebil na peto, šesto, sedmo mesto. To me je pritegnilo. Včasih mu je boljšo uvrstitev preprečil padec. V njem sem videl mladeniča, ki lahko konkurira najboljšim. Ko so pri Hondi napovedali, da bi se radi po premoru vrnili v MX2 s tovarniškim motorjem, in mi dejali, naj izberem voznika, so bili najboljši že oddani. Potem so se odločili, da se bodo izziva lotili z mladim dirkačem. Edini tak, ki bi ga izbral jaz, je bil Tim. Do MX2 je zmagal v vseh kategorijah – 65 ccm, 85 in 125.«
Poudaril je, da ne ve, kaj bi bilo z njegovo kariero danes, če ne bi tedaj začeli sodelovati, saj doma niso imeli denarja.
»Ko sem drugim dejal, da hočem Gajserja, so me opozorili, da bom naletel na težavo in da se bomo razšli čez dva meseca. Vprašal sem, zakaj. Češ, ni prav preprosto obvladati položaja, so posebna družina ... Nič nisem imel proti družini in očetu, hotel sem tega voznika! Očitno sem nekje v sebi čutil, da se lahko začne posebna zgodba.«
Njegov prvi naslov v MXGP (2016) je drugačen od drugega (2019). Kako vi vidite razlike?
»Leta 2016 je bila lovorika nepričakovana. Cilj je bila končna uvrstitev med pet najboljših, že to bi bil velik rezultat. Od sredine sezone naprej ni bil več tako dominanten, kot je bil na začetku. Letos je veliko bolj stanoviten, pokazal je velik napredek. Na vsaki dirki je hiter in res si želi zmagati. Po mojem mnenju je letošnja sezona njegova najboljša v karieri.«
Najboljša sezona na motorju, pa tudi po psihični plati?
»Drži. Zdaj je moški. Ne potrebuje več tistega, kar je potreboval v preteklosti. Na dirke prihaja sam z dekletom, ne več z očetom. To je velika sprememba. Odrasel je, ve, kako voditi svoje življenje in kariero, veliko bolj zrel je. Očetova pomoč je zelo pomembna, prav tako to, da ga je pripeljal do določene točke. Pri številnih dirkačih smo že videli podobno zgodbo, pride dan, ko je treba ustaviti ta odnos. Voznik odraste, ni več otrok in oče mora razumeti, da je čas za umik.«
Zanimivo je, da MXGP nima nagradnega sklada. Kakšna je vrednost naslova?
»Če so dirkači uspešni, si lahko zagotovijo dobre pogodbe pri ekipi, ki jo zastopajo. Še vedno smo daleč od motoGP in formule ena. Najboljši trije oziroma štirje v SP pa zaslužijo dobro. Najboljši prejmejo nekaj milijonov na leto.«
Kako velika je želja Honde obdržati Gajserja v MXGP? Od otroštva sanja o dirkah v ZDA.
»Veliko lažje bo še naprej zmagoval, če bo ostal tu. Poglejmo desetkratnega svetovnega prvaka Stefana Evertsa, med svojo kariero se je odločil, da ne gre v ZDA. Lahko greš tja, ker ti je Amerika všeč, moraš pa vedeti, da se lahko hitreje poškoduješ, tekmovati moraš v motokrosu in superkrosu, sezona je težka. Dirkači, ki se dokazujejo v ZDA, končajo kariero med 25. in 28. letom, kar je zelo zgodaj. V Evropi tekmujejo še pri 34. Verjamem, da je Tim spoznal, da je lahko njegova kariera veliko daljša, če ostane tukaj.«
