Tim Mastnak: Za to sem živel ne le nekaj mesecev, temveč zadnjih nekaj let

Deskar Tim Mastnak je danes postal še eden od številnih slovenskih junakov na letošnjih olimpijskih igrah v Pekingu. Na trgu za podelitve v Džangdžakovu je stopil na drugo stopničko. Mastnak je že zelo hitro poudaril, da mu brez podpore najbližjih, trenerjev, zveze, navijačev ter ostalih, ki so vanj verjeli, to ne bi uspelo. Pri tem pa je izpostavil očeta Roberta. Ta je tudi njegov trener in je bil ves čas ob njem ter ga spodbujal tudi v zahtevnih trenutkih, ki jih ni bilo malo.

»Če bi začel naštevati, komu se moram zahvaliti, bi zagotovo koga pozabil. To zato ni najbolj smiselno. Je pa zagotovo med njimi moja družina, v bistvu moj oče ves čas potuje z mano, trenira me ter vedno verjame vame,« je pogovor po podelitvi začel 31-letni Tim. »Tudi ko mi ne gre, mi stoji ob strani. Na treningih pred tekmo nisem bil najbolj suveren, nisem se prilagodil na sneg, kot bi si želel, a me je vedno potolažil, 'dobro voziš, samo mirno glavo'. On je moj največji navijač in podpornik, po drugi strani pa je še vedno moj oče in super je imeti takšno osebo poleg sebe. Oče je vseskozi poleg mene. Bil je na startu, in ko je prišel po zadnji vožnji v cilj, mi je pokazal, da je doma kar pestro. Vsi sosedi so menda pri nas in je nora žurka. Veselim se že, da pridem v Celje ter da skupaj proslavimo z družino ter prijatelji.«

V Džangdžakovu je sicer pred tremi leti Tim že zmagal. Tokrat ni, vendar o tem ne razmišlja več. »Zelo sem zadovoljen, ker sem res verjel, da bom dober. Enostavno sem si bolj želel zmage kot drugi. Morda nisem bil najhitrejši, toda želja je bila toliko večja. Res sem se boril, na to sem najponosnejši. Vsi, ki so si danes pogledali razmere in postavitev, bi najbrž rekli, da mi ne more biti pisano na kožo. Vesel sem, da sem jim dokazal drugače.«

V tej sezoni si je Tim, ki rad kolesari, kajta, vozi motor in motorne sani, zadal cilj biti konstantnejši. »Že od samega začetka sezone vozim dobro. To je bil tudi cilj, da sem vso sezono v stiku z najboljšimi. To mi je zelo dobro uspelo, a je hkrati res, da se v finalih ni izšlo tako, kot bi si želel. Vedel pa sem, da glavna tekma sezone še pride, in sicer danes. Za to tekmo sem živel ne le zadnjih nekaj mesecev, temveč zadnjih nekaj let. Veliko vloženega truda je bilo ... Na najpomembnejši tekmi sem bil zelo dober, tega sem res vesel.«

Že dolgo časa Tim verjame, da ima v sebi nekaj več. »Vsi izgubljeni dvoboji, ko voziš dobro, a izgubiš, te vedno vržejo nazaj. Tudi kakšne poškodbe, pred igrami v Pjongčangu sem si recimo zlomil rebra, kar mi je odneslo mesec dni priprav. Vedno te to vrže iz tira, a se pobereš. Nikoli nisem obupal. Vedno sem verjel, da sem dober in bom to uspel dokazati. Na srečo sem imel okoli sebe ljudi, ki so mi pomagali verjeti, danes pa sem tu z olimpijsko kolajno okoli vratu. Sem človek, ki ne gleda pretirano nazaj ali naprej. Če moram potegniti črto, gre moja kariera po korakih, vse od naslova mladinskega svetovnega prvaka, ko sem kar nekako nepričakovano osvojil naslov po prehodu iz smučarskih vod. Bil sem novinec, vse sem presenetil, potem pa je nastopilo nekaj težkih sezon, ko se nisem prebil iz mladinske v člansko konkurenco, kot bi si to želel. Vseeno sem verjel vase, osvojil sem mali kristalni globus, bil svetovni podprvak, zdaj še to medaljo. Grem po korakih, mogoče pa še dodam sijajnejši lesk na naslednjih olimpijskih igrah. No, tudi če ne, si tega ne bom očital. Nikoli v življenju si nisem mislil, da bom v deskanju toliko osvojil.«

Kaj pa olimpijsko zlato? Naslednja priložnost zanj bo v Cortini in Milanu 2026. Glede na zavidljive starosti deskarskih šampionov, tudi današnji zmagovalec, Avstrijec Benjamin Karl jih šteje 36, ima Mastnak pred sabo še dolgo kariero. »Upam, da bo zdravje, da bom lahko dobro treniral in tekmoval. Zakaj pa ne? So pa do tja štiri leta, kar je dolgo obdobje. Pustimo se presenetiti,« je za konec dejal srebrni Tim.