Teče na Nanos, na tekmi preteče 1,2 km
Slovenski balinarji so imeli včeraj na 19. sredozemskih igrah v Alžiriji dve priložnosti za osvojitev bronastega odličja, to bi bila druga kolajna Slovenije na tekmovanju. V boju za 3. mesto v hitrostnem zbijanju za ženske ni uspelo Nini Volčina, prav tako Martinu Zdaucu v isti disciplini. Slednji, doma iz Plešivice pri Sežani, po poklicu šofer, pa je izjemno zanimiva osebnost.
Kako bi ocenili tokratni dan, v polfinalu ste vodili, a na koncu popustili, dvoboj za bron pa se sploh ni izšel.
»Veliko razočaranje je to, pričakoval sem več. A preprosto se mi v zaključnem obračunu ni odprlo, potem se še popustil, to je po doseženih točkah, 36, moj najslabši izid sezone. Zdaj se bo težko pobrati. Vsaka tekma je zgodba zase, na vsako se pripraviš maksimalno, a pač tudi denimo zgrešiš dve krogli, nasprotnik ti pobegne, ga loviš in delaš napake. V lasti sicer imam svetovni rekord, pride dan za rekord, ni pa vsak dan za doseči rekordni dosežek.«
No, svetovni rekord ste postavili novembra v slovenskem ligaškem tekmovanju v Ljubljani na dvoboju med Ilirsko Bistrico in Velenjem. V 51 metih ste imeli 51 zadetkov v petih minutah, kolikor traja igra.
»Imel sem že državni in svetovni rekord 49, a takrat so se zamenjala pravila. V Sloveniji smo jih že začeli upoštevati, drugod pozneje, zato mi ga niso priznali. Ta rekord z 51 zadetki je uradno priznan, po tekmi sem moral na dopinško kontrolo, mednarodna zveza ga je potrdila. V lasti ga imajo trije, Hrvat, Italijan in jaz.«
Športno kariero ste sicer začeli v rokometu kot vratar.
»Še v osnovni šoli sem začel z rokometom, šport mi je nekako v krvi. Na splošno prakticiram tudi kolesarstvo in tek, pred balinarskimi tekmami grem teč denimo tudi na Nanos. Balinati sem začel s petnajstimi leti, morebiti malce prepozno, a takrat so bile razmere, da me nihče ni imel poriniti naprej, takrat se tudi ni toliko delalo z mladimi, kot se zdaj. Prepozno sem tudi dosegel vrhunsko raven, zdaj sem že veteran med balinarji, kar zadeva to disciplino hitrostnega zbijanja. Na sredozemskih igrah se kar čudijo, koliko let imam, namreč 41, ko jim to povem, kar ne morejo verjeti.«
Kje ste pa zdaj denimo klubsko vpreženi?
»Nič več ne nastopam za Ilirsko Bistrico, trenutno sem član črnogorskega kluba Palma iz Tivata. Zdaj me sredi julija čaka finale lige, ko sem vrnem v Slovenijo, pa bom balinal za Skalo iz Sežane. Balinanje je v Črni gori v velikem vzponu, večina tujcev je Hrvatov in Bošnjakov, jaz sem edini med Slovenci. Zaslužek je za poleg plače, je neki dodatek, priboljšek. Italija pa je za ta šport denimo razred zase.«
Kaj pa bi sporočili tistim škodoželjnežem, ki pravijo, da je balinanje gostilniški šport?
»Naj si pridejo pogledat te tri tehnične discipline, hitrostno, natančno zbijanje in štafeto. Spremenili bodo mnenje, naj poskusijo le na suho teči poleg mene, ko mečem krogle, da bodo videli razliko. Na tekmo pretečem denimo 1,2 kilometra.«
